Tudi ta hram dobrot nosi častitljivo letnico prve omembe pred več kot 200 leti. Šentjanž je sicer resnično ljubka, vsega lepega polna vasica, ki jo zgodovinski viri omenjajo že pred več kot 700 leti. Dr. Janez Evangelist Krek (ki je tu živel in tu leta 1917 tudi končal svojo bogato življenjsko pot) je to vasico silno rad poimenoval »pušeljc Dolenjske«. Lepa, neokrnjena narava, ekološki sadovnjaki, okoliški griči, pokriti z vinogradi, prostrani gozdovi, pokošeni travniki, bogata kulturna dediščina in prijazni ljudje to ime nedvomno opravičujejo. Človek ima v teh krajih kaj videti: bližnji sevniški grad, pa Šentrupert z muzejem kozolcev, pa urejene izletniške pešpoti in še bi lahko naštevali.
Repovževa hiša v Šentjanžu je res nekaj posebnega. Večino časa je bila poleg kmetije v hiši tudi gostilna. Predniki Repovžev, kjer koli so v Sloveniji ali tujini, naj bi izhajali prav iz te hiše. In ti predniki Repovžev so se poleg kmetijstva in gostilničarstva ukvarjali tudi s trgovino. Gostilna stoji poleg cerkve Janeza Krstnika (zgrajena v 12. stoletju, leta 2002 pa temeljito in zgledno obnovljena). Vse do konca prve svetovne vojne so bili tudi gospodarji te hiše vsi po vrsti Janezi. Po usodni tragediji v Ameriki, ko je naslednik Janez preminil v rudniški nesreči, je leta 1916 kmetijo in gostilno prevzel brat Anton, ki je do takrat služboval v avstro-ogrski javni upravi kot »feld-dragonar«. Kmetijo so leta 1925 razdelili na tri dele in še vedno je velik del skupaj z vinogradi ostal pri že takrat poznani gostilni.
Ko so Nemci v drugi svetovni vojni napadli kraljevino Jugoslavijo, so s svojimi fašističnimi zavezniki Italijani Slovenijo razdelili in Šentjanž priključili svojemu rajhu. Meja z Italijo je potekala komaj kilometer stran. Nemci so imeli v Repovževi hiši celo svoj štab. Celotno družino gospodarja Toneta z ženo in štirimi otroki so skupaj z drugimi vaščani izselili v Nemčijo. Ko so se po končani vojni Repovževi vrnili domov, jim je takratna oblast odvzela skoraj celotno posestvo. Ker je bil Šentjanž med vojno požgan in so ostale cele samo cerkev, Repovževa hiša in stara šola (novo so požgali), so v gostilniški sobi naselili dva razreda in tako je v njej vse do leta 1964 potekal pouk. Še danes marsikdo od gostov ob točilnem pultu obuja spomine na svoje šolske dni v teh prostorih. Po vojni sta gospodar Tone in njegov sin Jože, oče sedanjega gospodarja Jožeta, obnovila hišo in hlev. Hlev je vzela v uporabo zadruga in takratnega gospodarja Jožeta zaposlila kot upravnika obrata zadruge v Šentjanžu.
Gostilna je pričela znova obratovati po letu 1965, ko so v kraju zgradili novo šolo. Po upokojitvi staršev je gostilno prevzel današnji gospodar Jože z ženo Metko. Pri njunem delu pa jima zdaj pomagata že odrasla otroka, ki tudi nameravata ohranjati in nadgraditi družinsko tradicijo.
Danes je bistvo gostilne tesno povezovanje z lastno ekološko kmetijo. Na njej pridelujejo kakovostne, ekološko pridelane dobrote, ki jih inovativno in domiselno uporabljajo v jedilniku gostilne. Prav to dejstvo gostilno Repovž v zadnjem obdobju še posebej zaznamuje, saj so eni redkih, ki so tako rekoč samooskrbni. Prav tako pa izredno skrbno izbirajo ostale sestavine, ki se znajdejo v njihovi shrambi in pozneje na krožnikih. Sestavine morajo biti predvsem lokalnega izvora, zelo kakovostne ter – zelo pomembno – pridelane naravi prijazno in spoštljivo.
Pričakajo vas z domačo žganjiško klasiko: medenim žganjem, sadjevcem, borovničevim in jabolčnim likerjem, pa orehovim, češpljevim, mareličnim, bezgovim, pelinovim in češnjevim žganjem! Sledijo krožnik domačih suhomesnatih dobrot (suha sevniška salama, bržola, slanina krškopoljskega prašiča, lokalni siri, ženof, marmelada iz rdeče čebule), pa hišna zajčja pašteta ob popečenem mladem siru z marmelado iz modre frankinje in prepeličjim jajcem, pa tanke rezine mladega jelena s staranim kozjim sirom… Nato še domača goveja juha, slastna bučna ter pirina rižota z jurčki, ocvrta srna z zelišči na kremi iz hruške z jabolčno omako, pa domači ravioli s kozjo skuto, blitva na ajdovi kaši… Šele potem pa »ta glavno«: puranji file s krompirjem, domač ocvrt piščanec, krvavice, pečenice, zelje z ocvirki, zajčkov file z ragujem in krompirjevimi svaljki, telečja lička (specialiteta!), priželjc z rdečo čebulo in njoki, ozaljšanimi z rdečo peso, in zorjen goveji ramstek s skutnimi štruklji. Sladic je na pretek, njihova posebnost pa je, da so čisto vse, do zadnje – domače.
Grla lahko omočite s popolnoma naravnimi, ekološko pridelanimi domačimi sokovi, z resnično neverjetno bogato ponudbo najrazličnejših vrst vin, na voljo pa sta, kakopak, tudi pivo in čista voda. Cene so človeku sprejemljive, postrežba vrhunska, okolje domače, da bolj ne bi moglo biti, okolica pa prelepa. Ni kaj reči – slovenski gostilniški raj!
