Več kot zgledno urejen hram, ki dobesedno navduši v vseh elementih gostinstva, začenši s prečudovito ambientaliko (pravi posladek za vsa čutila je obisk njihove rahlo arhaično in celo muzejsko obarvane vinske kleti, kjer se ti resnično »zmeša« od vsega, kar ta klet oziroma nje kletar ponuja. Toliko najrazličnejših žlahtnokapljičnih vrhunskosti, kot jih ponuja gospodar Miha, zlepa ne najdeš na enem mestu. Bravo!) vseh prostorov, kjer si lahko lačen in žejen »dušco priveže«, do nadprijaznosti strežnega osebja in čudovite kulinarike, ki je uspela ohraniti tako tradicionalni navdih res dobre hrane naših dedkov in babic, hkrati pa razviti svoj lastni »rokopis« tistega najžlahtnejšega, kar naše, pa naj si bodo še tako gurmansko razvajene brbončice, domala spravlja v uživaški delirij. Pa prav nič ne pretiravam, da smo si na jasnem!
Začetki gostinstva na tej lokaciji segajo v davno leto 1754. Ob cerkvi so postavili prvotno gostilno, kar za tiste čase ni bilo nič nenavadnega; večino tedaj praviloma furmanskih gostiln (kar je vsekakor bila tudi prvotna!) so postavili tako. So že vedeli, zakaj! Vendar je o začetkih ohranjenega bore malo, tudi izvor imena Čubr ni prav dodobra pojasnjen. Je pa res, da Slovar slovenskega knjižnega jezika pojasnjuje, da čuber pomeni začimbo šetraj – morebiti bi lahko bila to ena od razlag za ime gostilne.
Vse skupaj je leta 1934 kupil Alojz Zorman (znajo povedati, da je bil neke vrste slaščičar), začetnik današnje »Čubrove« rodbine, ki je bil doma v bližnji okolici. Poročil se je z Ivano, domačinko iz Križa, in v zakonu sta »pridelala« dve hčerki: Ivanko in Slavko. Slednja je bila tudi gostinka, ki si je kruh služila v tedaj dokaj poznani restavraciji Planinka v Kamniku, v katero je po lovu v bližnjih kamniških revirjih zahajal tudi maršal Tito.
Takrat je bila ponudba gostilne Čubr bolj skromna (obara, tu pa tam golaž, znamenite vodiške preste in podobno), odpirali so jo že ob šestih zjutraj in možakarjem, ki so se s kolesi vozili na delo v bližnji Kamnik, ponudili šilce krepkega, za na pot. Za tiste čase je bila značilna tudi nekakšna knjiga dolžnikov. V njej je bil mesečni zbirek zapitkov posameznikov, ki so potem, ko so dobili mesečno plačo, vse popito tudi vedno plačali.
Leta 1958 je gostilno prevzela hčerka Ivanka, ki se je poročila z Adolfom Potočnikom. Ta je opravljal izredno zanimiv poklic. Bil je namreč rezar, kar je pomenilo, da se je priučil znanj za majhnega veterinarja in je hodil naokoli ter predvsem prašičji vrsti rezal rodilne poti, tako da so bile svinje vedno dovolj tolste za zakol in ne shirane zaradi brejavosti. Mogoče se sliši rahlo surovo, a je vse skupaj zelo stvarno in zapisano po resnici. Pri hiši so imeli tako prašiče kot tudi perutnino in govedo, vse je bilo domače.
V tem zakonu so na svet spravili tri otroke, vse v sedemletnem terminskem zaporedju: Ivico (to ime je tradicija v ženskem kolenu), Marto in Miha. Nova lastnika, Adolf in Ivica, sta zgledno gospodarila v gostilni, stara mama Ivanka je delala v kuhinji, mlada Ivica pa v strežbi. Adolf pa je poleg svojega dela navdušeno »ustvarjal« omamno dobre suhomesnate izdelke, po katerih so zasloveli. Znano je na primer, kako je Ivica vzela rajželj, palico za prekajevanje klobas, nanj obesila klobase in se tako opremljena podala po gostilni, da so gostje lahko klobase kupili tudi za domov.
Pisalo se je leto 1965, ko pa je gostilna dobila sloves zaradi resnično slastnih »pohanih pšancev«, dogodilo se je, da so se vanjo zgrinjale tudi množice petičnežev iz prestolne »bele Ljubljane«, je to kar dodobra obogatilo poslovanje. Adolf in Ivica sta kaj kmalu ugotovila, da obstoječa lokacija ne zadostuje več potrebam gostinske dejavnosti, in se začela ozirati za novo lokacijo. A ugotovila sta, da je »doma, le doma«. Tako se je zgodilo, da sta leta 1971 podrla bližnje gospodarsko poslopje, ki je stalo ob obstoječi gostilni, in na tem mestu zgradila današnjo gostilno. Hčerko Ivico so starši poslali v gostinsko šolo in »ta mlada« je s svojim v šoli pridobljenim znanjem kmalu oplemenitila jedilnik. Pa vendar je vse skupaj na koncu prevzel sin Miha, ki je prav tako končal gostinsko šolo v Ljubljani, se udeležil množice kulinaričnih tekmovanj po širnem svetu, med šolanjem pa spoznal življenjsko družico Anito, s katero sta se poročila leta 1993. »Izdelka« njune ljubezni sta hčerka Ana in sin Luka. Nova upravljavca gostilne sta ob pomoči cele rodbine leta 1998 dodobra prenovila celotno podobo »Čubrovine«, tako na zunaj kot na znotraj, prenova pa se še kako pozna tudi v ponudbi. A pri Čubru še vedno ostajata dve nepremakljivi stalnici – neverjetna družinskost (sin Luka je že na poti, da prevzame posle, le še v svet se namerava podati in se česa novega naučiti) in vrhunska kulinarična povezanost starega, preizkušeno dobrega in uveljavljenega, s pridihom izvirno novega, prav tako enkratno slastnega.
Hja, marsikaj dobrega ponujajo v gostilni Čubr, začenši z dobrodošlico v obliki pristnih domačih žganjičk in najrazličnejših vrst penin preko karpača, dimljene svinjske ribice, žolce, domače paštete, potem sta tu juha z domačimi rezanci in gobova z žlinkrofi, sledijo žabji kraki, ričet (ješprenj) z jurčki in dimljenim sirom, pa postrvi in morske ribe z morskimi mehkužci vred (njihova znamenita brancinova pletenica z blitvo dobesedno »gate trga«), pečenke, obare, vampi, krače, zelenjavni kaneloni, sirovi štruklji, bifteki in jagenjčki, jetrca in solate, pa vse do gibanice, panakote, parfejev in posebne domače sladice. Ja, ponudba je resnično bogata! Vse je tako okusno, da je zadovoljnih gostov res veliko. In vse skupaj je pospremljeno z naravnost fascinantnim izborom vsega, kar si človek poželi, da bi mu »po grlu dol steklo«. V tej gostilni se jé božansko, se počuti božansko, se pije božansko in se rado vrača staro in mlado – zategadelj, ker je res vse – božansko! In moja malenkost trdno verjame, da bo tako tudi ostalo, saj so njihova družinskim vrednotam pripadna srca na pravih mestih. Hvala bogu! Amen!
