Ne bi poleg juh ponujala še kaj, so že nekajkrat prijatelji namignili Taji Zorman, a velika ljubiteljica juh odgovarja, da je juha tisti obrok, ki bi ga tudi sama pojedla za malico. »Po energiji je ekvivalent sendviču, le da je topla in bolj zdrava. Iz lastnih izkušenj, ko sem delala v pisarni, pa vem, da je njena prednost tudi ta, da se ne naješ preveč in ne postaneš zaspan,« pove Zormanova, ki je v juhah prepoznala poslovno priložnost. Pred približno štirimi leti je ustanovila Ekološko kulturni zavod Juhahu in si ustvarila idealno delovno mesto.
»Moja prvotna želja je bila, da bi odprla juharnico, kjer bi prodajala samo juhe z različnimi dodatki, vendar mi finančno stanje ni dopuščalo nakupa ali najema prostora v središču mesta,« se vrne na začetek. Kako torej uresničiti to željo? »Kaj pa če bi to počela na kolesu?« je rekla bolj za šalo kot zares, vendar ta zamisel ni bila prav nič smešna mojstru koles Jaki Miheliču in v delavnici na Metelkovi ji je izdelal unikatni tricikel. Spredaj je postavila še velik rumen zaboj, vanj termo posode in bila je pripravljena na delo.
Od Vodmata do Viča
Sprva je Zormanova mislila, da bo preprosto prišla do neke poslovne stavbe, se tam postavila za 15, 20 minut, a se to ni zgodilo. Ugotovila je, da je to prezamudno, in ubrala drugo pot. »Po elektronski pošti sem na vse naslove, ki sem jih imela, poslala obvestilo, da bo naslednji dan juha brezplačna in naj se naročijo. Odziv je bil neverjeten, dobila sem 70 naročil, ki sem jih razvozila v dveh dneh,« pripoveduje.
Sistem naročil se je obnesel, tako da jih sprejema do 9. ure zjutraj, razdeljevanje pa začne okoli 11. ure. »Do takrat stranke obvestim, kdaj bom pri njih, in zmotim se za največ pet minut.« Pokriva območje od Vodmata do Viča, s tem da Bežigrad izpusti, saj pravila HACCP določajo, da lahko od trenutka, ko pride juha v posodo do kupca, pretečejo največ tri ure. Po juho je treba pred vhod stavbe, kdor ima svojo posodico, pa je nagrajen s popustom.
Ker je vegetarijanka, je začela z vegetarijanskimi juhami, a že po enem tednu so postale veganske. Mnoge stranke so bile namreč alergične na mlečne izdelke, zato jih je preprosto izključila oziroma zamenjala z riževim in prosenim mlekom. »Vidik zaupanja je za alergike in vegane izjemno pomemben, da se lahko najedo brez skrbi. Poleg tega je še lažje delati z izdelki, ki niso živalskega izvora, saj so bolj obstojni,« je razumevajoča in na blogu vedno zapiše prav vse, kar uporabi. Po njenih besedah so to le »sestavine, ki življenju dobro denejo«. Ni kemije, kot pravi jušnim kockam in podobnim dodatkom, medtem ko zelenjavo nabavlja na rodnem Gorenjskem, pri kmetu, ki mu popolnoma zaupa.
Tradicionalno in eksotično
Taja, ki ji je kuhanje v veselje, lahko pripravi do 50 porcij na dan, pozimi so juhe bolj krepčilne, poleti bolj osvežilne. »Čeprav gre za isto juho, je lahko vedno drugačna. Prilagajam tako gostoto kot začimbe. Zdaj denimo rada dodam malo mete,« razkrije. Njen dosedanji nabor šteje 24 juh, med njimi je tudi nekaj tradicionalnih, vse pa so narejene na kokosovem olju. »Enkrat sem naredila anketo, katere juhe so strankam najbolj všeč, in zmagali sta jota in čičikari. Čista tradicija in totalna eksotika,« se nasmeji in še prizna, da so juhe po njenem okusu, torej precej neslane, tako da ima vedno s seboj sol, različna semena in začimbe za ljubitelje pikantnega.
Da zadosti vsem predpisom, ne kuha doma, ampak ima v dopoldanskem času najeto kuhinjo, najem pa kompenzira z delom. »Dogovorili smo se tako, da me pokličejo, ko popoldne potrebujejo dodaten par rok,« pojasni, na kakšen način so našli skupen jezik. Prav tako se zelo ujame tudi s svojimi strankami, saj kot pravi, gre večinoma za ekološko ozaveščene osebe, ki razmišljajo o tem, kaj jedo in kako to vpliva na družbo. »Skoraj vsak dan izvem kaj novega. Svetujejo mi o začimbah, kombinacijah, včasih pa mi celo podarijo presežek svojega pridelka,« ne skriva zadovoljstva, zelo pa jo veseli tudi, da mnogim po juhi ostane dovolj energije in časa, ki ga izkoristijo za sprehod, tek ali opravek.
