Ko jo človek mahne v Prekmurje in ga prej ali slej začneta treti lakota in žeja, bržkone pomisli na bograč, bujto repo in gibanico. Malce bolj poučeni si morda omislijo cigansko pečenko z dödöli, ki bi jim lahko po slovensko rekli krompirjevi žganci. A ni ga junaka, ki bi pomislil, da je dober obed mogoče poplakniti z dobro lokalno, prekmursko kapljico. Takšnemu razmišljanju bi radi naredili konec v vinski kleti Marof na Goričkem, kjer so postavili nove temelje ustvarjanja vin v Prekmurju. Nadejajo se, da se bodo v prihodnje popotniki domov vračali s steklenico bučnega olja pod eno pazduho in steklenico vina pod drugo.
»Največji problem Goričkega je, da mu manjka sto let zgodovine. Ko je Evropo napadla trtna uš (v naše kraje je zašla okrog leta 1880, op. p.), je bilo samo na Goričkem zasajenih čez tisoč hektarjev vinogradov. Danes jih je 600 v vsem Prekmurju. Vinogradi so se po napadu trtne uši začeli obnavljati po celotnem slovenskem ozemlju, le v Prekmurju ne. Ozemlje je bilo tedaj namreč pod upravo Madžarske in dekret iz Budimpešte je velel, da se sme trte saditi samo do 200 metrov nadmorske višine. Tako so začeli nastajati vinogradi na velikih posestvih na Madžarskem, v Prekmurju pa se niso obnavljali,« glavni razlog za počasnejši razvoj prekmurskega vinorodnega okoliša pojasni vinar in enolog vinske kleti Marof Uroš Valcl.
Le s tradicionalnimi postopki
Predzgodba vinske kleti Marof – po nemško se ji je od nekdaj reklo Meierhof – se je začela leta 1905, ko je grofovska družina Szápáry na Goričkem postavila lovski dvorec skupaj z objekti za kmetovanje in vinsko kletjo. Danes na vrhu griča ob obnovljenem dvorcu, kjer so za zdaj le pisarne, in domačiji, kjer je mogoče ob koncu tedna tudi kaj pomalicati, stoji še sodobna vinska klet, ki jo je skupina Panvita, lastnica vinske kleti Marof, s pomočjo evropskega denarja zgradila leta 2009.
Že naslednje leto so na največjem mednarodnem ocenjevanju vin Decanter v Londonu prejeli regijskega šampiona za chardonnay iz linije breg, kar ni majhna stvar. Še posebno ne, če vino prihaja iz vinorodnega okoliša, ki ga malodane nihče na svetu ne pozna. Valcl pravi, da je to dokaz, da imajo prave lege.
Čeprav je vinska klet Marof povezana z večjim poslovnim sistemom, se njihova vina pridelujejo po principu družinskih vinarstev. Zmogljivost kleti je 300.000 steklenic, a jih napolnijo le okrog 70.000 na leto, in to kljub temu da imajo kar 40 hektarjev vinogradov. Razlog tiči v zelo majhnih obremenitvah trt. »Naša klet resda daje vtis modernega objekta, vendar vsi postopki potekajo zelo tradicionalno. Mošt pustimo, da zavre spontano, brez kontrole temperature in dodajanja tujerodnih kvasovk. Vina se pred stekleničenjem po potrebi le homeopatsko čistijo in blago filtrirajo,« pojasni Valcl.
Zanima jih zgolj originalnost
Štajerski vinar v prekmurski vinski kleti meni, da se bo Goričko kot vinska destinacija vnovič uveljavilo le, če jim bo uspelo izraziti originalnost svojih vin. Tudi zato ga pridelava modnih svežih enoletnih vin ne zanima. Pravi, da je na Goričkem, ki je čisto na robu Panonske nižine, največ sončnih dni v Sloveniji. Po drugi strani premorejo na tako majhnem prostoru izjemno mineralno pestrost tal, takšno kot le redkokje. Ravno struktura tal pa poleg sonca najbolj vpliva na okus vina.
Ko Valcl poudarja originalnost, želi poudariti tla oziroma »terroir«, ki pride še bolj do izraza zaradi minimalnega pridelka – v vseh treh linijah je zgolj slabega pol kilograma grozdja po trti. »Bistvo je, da se v naših vinih čuti specifika različnih tipov tal. Na legi Grad je vulkanski tuf, kjer se je nalagal vulkanski pepel, lega Bodonci bazira na silicijevih oksidih in na kremenu, kjer se na primer pridela slane sauvignone, chardonnayje in rizlinge. Na naši najbolj oddaljeni legi Kramarovci pa je osnova bazalt, ki vsebuje veliko fosforja in žvepla, kar daje spet svojstven pečat našim vinom,« razlaga Valcl, ki se je moral že večkrat »zagovarjati«, da je v nekaterih vinih čutiti preveč lesa, čeprav vino sploh ni zorelo v lesenih sodih.
»Laški rizling iz osnovne linije lesa še povohal ni, pa so me ljudje spraševali, koliko časa je bil v lesu. Pri chardonnayju, ki ga potrgamo večinoma na Kramarovcih, je to še bolj zaznavno. Zaradi fosforja in žvepla ima močno izražene žveplene aromate. A če iz tamkajšnjega slatinskega izvira zajameš vodo, 'smrdi' enako kot naše vino. Takšno vino je treba zato dekantirati in mu dati nekaj več časa, da pokaže svoje atribute.«
Eksperiment z merlotom
Poleg za te kraje tradicionalne bele sorte, laškega rizlinga, v Marofu v prihodnosti največ stavijo na modro frankinjo, zato so jo na novo zasadili kar na 12 hektarjih. Valcl pravi, da so nekatere lege na Goričkem nekoč veljale kot vrhunske za pridelavo rdečih vin, podobno kot čez mejo na Madžarskem ali avstrijskem Gradiščanskem. »Naše vodilo je, da postavimo to razmišljanje nazaj na svoje mesto. Dokazali bomo, da lahko iz modre frankinje pridelamo res veliko vino.«
Pri rdečih sortah se je naš sogovornik malce nenadejano lotil še enega projekta. Pred desetimi leti so namreč na Goričkem zasadili 5000 trt merlota, misleč da gre za modro frankinjo. Kot frankinjo so jim ga pač prodali v trsnici. A težava je, ker merlot in cabernet sauvignon, ki ga imajo tudi zasajenega, v prekmurskem vinorodnem okolišu nista dovoljeni sorti, zato ju tudi ne smejo prodajati pod tem imenom.
»V končni fazi je važno, da je vino dobro. Ju bomo pa prodajali kot hišno zvrst ali kaj podobnega. Poanta je, da obe sorti ponavadi trgamo šele v začetku decembra. Ker so na Goričkem neverjetno suhe jeseni in ker je zraven še obilo sonca, si to lahko privoščimo. Pri tem pečke prezorijo, kar pomeni, da so tudi tanini popolnoma zreli, hkrati pa se ne zgodi, da bi se na grozdju pojavila plesen (botritis),« pojasni Valcl, ki se spominja, da je že v domačih vinogradih na Štajerskem velikokrat kljuboval mami, ki je želela, da grozdje potrgajo takrat kot vsi drugi. »Grozdje se trga, ko je jagoda dobra za zobanje. Morda komu zelenkasto grozdje diši, saj je v njem več aromatov in tudi kislina je drugačna, vendar to ni zrelo grozdje. Iz takega grozdja pa se ne da narediti velikega vina.«