Hribov ne namerava zlahka zapustiti

Prvi gostji sta bili inšpektorici

Roberto Monas iz Torina je imel namreč na začetku svoje nevsakdanje poti tudi nevsakdanjo smolo. »Na dan, ko naj bi odprl restavracijo, mi selitev še ni povsem uspela. Zato sem iz avta še vedno nosil polne škatle robe za stanovanje,« začenja svojo pripoved v prikupno polomljeni, a razumljivi slovenščini. Nadaljuje, da je bilo takrat neobičajno vroče in da sta ga prvi gostji zato zalotili v kratkih hlačah, brez majice in s polnim naročjem škatel. Povedal jima je, da še ni odprto in ju še ne more postreči. Ker pa sta prišli po strmi poti in je bilo vroče tudi njima, jima je zgolj zaradi dobrosrčnosti ponudil vodo in kavo, ki jo je skuhal zase. »Dal sem jo zastonj in rekel, da ni treba plačati, a sta vztrajali in pustili dva evra na mizi,« se spominja in doda, da sta se čez pol ure vrnili in pokazali inšpektorski izkaznici. »Pošteno sta me oglobili,« pristavi in doda, da ima to deželo zelo rad, ljudi prav tako, marsičesa pa pri nas kljub temu ne razume. »V Italiji se kaj takega ne bi zgodilo. Tam nekomu, ki je pripravljen in želi delati, pomagajo in ga podpirajo, saj so veseli, da bo plačeval davke in omogočal nove zaposlitve,« pravi Roberto, ki mu neprijetna izkušnja na obraz zvabi le že muzajoč nasmešek. »Potem sem doživel nekaj prijetnejših in prijaznejših obiskov, tudi inšpekcijskih, čeprav ti zvečine še vedno ne razumejo, da nas je tu malo in včasih ne moremo vsega sproti pomiti, da nam kakšna kapljica med delom lahko pade tudi na tla...« pristavi tipičen italijanski oštir, ki mu usta kar sama silijo v nasmeh.

»Veste, sem zelo gostoljuben, rad se pogovarjam z gosti,« pravi in na vprašanje, kakšni so naši gostinci, prizanesljivo doda, da so včasih res malo preveč resni in togi. Zato je sam svoje pomočnike izbral mimo uradnih razpisov. Natakar Konstantin iz Kijeva, ki živi v Podmilju že polno desetletje, se mu je pravzaprav ponudil kar sam, ko je bil pri njem na večerji. »Kar hitro sva se dogovorila. Malo sem ga preizkusil, zdaj pa odlično voziva, se veliko smejeva in drug drugega bodriva, kadar ni gostov,« pravi in pojasni, da se je na začetku med tednom večkrat zgodilo, da ni bilo nikogar ali pa sta v vsem popoldnevu postregla le s kakšno pijačo. In čeprav so v restavraciji jedi izključno italijanske, prav tako vina, je zaradi domačinov na vinsko karto vendarle vključil tudi cviček, ki je med njimi najbolj priljubljen. Drugih slovenskih dobrot pa za zdaj na jedilniku ni, čeprav mu je kar nekaj naših jedi zelo všeč, na primer sarme, jota, polnjene paprike, pasulj, gobova juha in kmečka pojedina. A ne moreš kar mešati vsega skupaj, je prepričan. Če je restavracija italijanska, mora biti pač italijanska! To pa ne pomeni, da v njej strežemo pice, še doda in prizna, da nekateri obiskovalci pričakujejo prav to. Ko jim razloži, da je to restavracija in ne picerija, nekateri odidejo, marsikdo pa z navdušenjem preizkusi tudi druge italijanske dobrote, predvsem specialitete iz Piemonta, ki jih najbolje pozna.

Sladica mora biti domača

Zelo priljubljena jed so zlasti testenine z dimljenim lososom, pomarančo in smetano, lazanje, piščanec z balzamičnim kisom in rukolo, zrezki z vinom, pršutom, sirom in rukolo, ribe... »Kombinacij je nešteto. Medtem ko gostje preučujejo jedilnik, jih najraje pogostim z brezplačnimi brusketami, potem pa se zvečine skupaj odločamo, kaj je ta dan na jedilniku najboljše. Gostom zvečine priporočam meni Krtina d'Ampezzo z več vrstami predjedi, različnimi testeninami, juho in glavno jedjo po izbiri in seveda tudi domačo sladico. Od nekaterih zapovedi ne odstopam: sladica mora biti domača, vse jedi morajo biti kuhane na olivnem olju, vse mora biti sveže in sproti pripravljeno, vino pri jedi mora biti izbrano in testenine ne smejo biti razkuhane,« doda na koncu, ko ga malce v šali povprašamo, ali ga jezi, da pri nas testenine pogosto razkuhamo. Seveda ga ne jezi, da ljudje doma kuhajo, kakor hočejo, sam pa takih testenin ne bi jedel, pristavi in doda, da tudi testenine v restavraciji zvečine pripravljajo kar sami.

Od kod ime Krtina d'Ampezzo, ne zna pojasniti, ime se mu je preprosto porodilo, ko se je z motorjem vozil skozi bližnjo Krtino. Razmišljal je namreč o italijanskem imenu, ki bi mu ohranjalo spomin na domače kraje, a se je Krtina vrinila kar sama. Pridih domačega pa je tudi z njo ostal, doda in pove, da ga svojci večkrat obiščejo in jim je v moravških hribih zelo všeč. A ti hribi niso njegova prva slovenska postojanka, saj je v Slovenijo prišel že pred šestimi leti. Vzrok je bil, kot se za Italijana spodobi, velika ljubezen. Zaradi dekleta iz Kamnika ni niti trenutek pomišljal, ko je prodal vse svoje torinsko imetje in se na vrat na nos preselil v Kamnik, kjer se je preživljal s cateringom. S tem se delno ukvarja še zdaj, a je restavracija na prvem mestu. Ljubezen je žal izpuhtela, a je prav zato lahko odšel iz Kamnika v te hribe, kjer mu je tako všeč, da jih po petih letih, za kolikor je gostišče najel, ne bo zapustil. »Če bo le mogoče, bom podaljšal pogodbo in morda gostišče kar odkupil,« načrtuje in sanja, da bo morda nekoč odprl še eno restavracijo v središču prestolnice...

Nagačenih živali ni več

Ampak to so sanje, poudari in ponovi, da hribov ne bo zapustil, saj je tukaj enkraten razgled in se zvečer po dvorišču marsikdaj sprehodijo srne. Tudi ljudje radi prihajajo v tako lepe, četudi odmaknjene kraje, saj lahko gredo na prijeten sprehod. »Seveda pa moraš biti dober, da se o tebi širi le dober glas,« poudari in pristavi, da ima že veliko stalnih gostov, ki redno zahajajo v restavracijo, v kateri nič več ne spominja na nekdanji kmečki turizem s trofejami nagačenih živali in rdečimi preprogami na steni. Tujih gostov mu ne manjka in še zlasti ne Italijanov, ki jih v te kraje vodijo tudi službena pota. S sporazumevanjem nikoli nimajo težav, saj v restavraciji vsi govorijo vsaj za silo slovensko, prav tako kup drugih jezikov, saj so pomočniki ob koncu tedna največkrat iz šopka pisane mednarodne druščine.

O slovenskih gostih Roberto pravi, da so dobri. Razliko med Slovenci in Italijani pa je najprej občutil v prostem času, ko na Viru igra z veterani nogomet. »Prej sem bil navajen spiti dva decilitra piva, z veterani pa ga žuramo na veliko, če zmagamo ali izgubimo. Pivo pijemo v pollitrskih kriglah drugega za drugim, pa tudi čevapčičev in odojka se ne branimo...« Kar pa zadeva goste v restavraciji, se Italijani razlikujejo po tem, da jedo več kruha in ne naročajo le glavne jedi, saj imajo radi več hodov. »A to ne velja za vse kar počez, tudi v mojo restavracijo prihaja veliko slovenskih gurmanov, ki se prav nič ne razlikujejo od italijanskih. In čeprav so ti že ob prvem obisku dovzetni za moja priporočila, izbiro jedi že po drugem obisku skoraj v celoti prepustijo kar meni. Vedno tudi prisedem k njim, da lahko malo poklepetamo.«

Kaj pa ko imajo polno, ali takrat poklepeta z gosti, ki se jih nabere tudi do 80? »Takrat pa vsi tečemo in smo samo še boljše volje,« kot iz topa ustreli nasmejani oštir in pristavi, da je tudi takrat vsaka jed pripravljena povsem sveža; večje lonce uporabijo le za predpripravo jedi. Gostje morajo morda počakati pet minut dlje, a so zadovoljni, ker je vse sveže, še pove Roberto.