V visokokonkurenčnem poslovnem okolju se posamezni pridelovalci – konkurenti trudijo zadovoljiti želje in zahteve kupca, prevladujoč odnos med njimi je rivalstvo, prihaja do boja za tržne deleže, cilj je dominirati, dogajajo se bolj ali manj sovražni prevzemi... Ali je to opis stanja slovenskega vinarskega sektorja? Mislim, da še zdaleč ne! Bolj kot s seciranjem želja kupcev se ukvarjamo z lastnim stilom vina, veliko nas ne uspe zadovoljiti letnih naročil, boji za tržne deleže še zdaleč niso mesarsko klanje, omembe vrednih prevzemov pa v našem sektorju nisem opazil.
Zato je po mojem mnenju potrebna popolna sprememba modela našega vinarstva iz konkurenčnosti, ki je pravzaprav ni, v model sodelovanja med pridelovalci. Treba je spremeniti cilj delovanja iz usmerjenosti proti kupcu, ki je bolj šibka, v usmerjenost navznoter, v samo vinarsko industrijo. Izdelati je treba strateški načrt vinske industrije. Ker politikov na državni ali občinski ravni ta strategija ne zanima oziroma je niso sposobni izdelati, je treba graditi od spodaj navzgor. Gre za kompleksno teoretično osnovo te akcije, ki potrebuje združeno delovanje in zagotavlja ohranitev panoge. Misli strateško, globalno, deluj lokalno, lahko lokalno. Rešitev so konzorciji, društva, formalna in neformalna združenja tistih, ki pridelujemo grozdje in prodajamo vino. Moje mokre sanje so skupna regionalna blagovna znamka Vipavske doline, Brd, Kopra, Krasa, Furlanije - Julijske krajine (Carso – Kras, Collio, Collio Orientale del Friuli, Isonzo) in hrvaške Istre. Po količinah bi presegli mejo preboja. Zgodba o treh državah z bolj ali manj različno zgodovino, ki si delijo bolj ali manj enake pogoje za vinsko trto, je trženjsko izredno zanimiva. Torej, kdaj začnemo?
