Da ni lahko, govorimo zato, ker se v zadnjem času pri nas pojavlja veliko število gostinskih lokalov, kjer je hrana na prvem mestu, kar je sicer prav, počutje gosta pa je na zadnjem mestu, kar je seveda katastrofa. Drugače povedano: jed, ki vam jo sijajno pripravijo, je vredna več od stola, na katerem sedite. Prtički so papirnati, stranišče neurejeno, omet vlažen in celo odpada. Kot da bi večerjo stregli v kaki kleti ali v drvarnici na polenih, cene obrokov pa so navadno celo višje kot pri Guidu.
Italijani imajo občutek za opremljanje in oblikovanje prostorov gotovo bolj izostren kot naši gostinski delavci, in rešitev je samo v tem, da si to priznamo – in si na koncu priložnost poiščemo tam, kjer jo je mogoče najti. »Kaj še hočete boljšega? Sediš na vrtu kakšnega lokala ob Ljubljanici, naročiš si kozarec vina in bereš knjigo,« je nekoč slovenske zagate z razumevanjem opremljanja gostinskih prostorov komentiral Guido. Prav zanima me, kako bi lokale ob Ljubljanici opremil on.
