Začetna ideja je bila saditi zgolj lokalne sorte in modri pinot, in sicer na lege, ki dopuščajo biološko oziroma biodinamično vinogradništvo. Naslednja zaveza je bila saditi na tipična briško-vipavska tla (fliš), na ekspozicije in nadmorske višine, ki spoštujejo aromatiko oziroma eleganco grozdja in posledično vina. V teh dveh točkah sem se idej držal kot pijanec plota. Iz ideje o končnih hektarjih je sledilo projektiranje kleti s pravšnjo zmogljivostjo. Država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti. Ves ta čas sem seveda s spremembami pil kri prijatelju arhitektu Marku Lavrenčiču. Temeljni kamen naj bi položili v mesecu ali dveh, začetna ideja se bo z nekajkratnimi spremembami forme torej realizirala v kratkem.
Naslednja ideja je bila v svoji ponudbi imeti največ pet vin: iz mladih vinogradov svežo malvazijo in zelen, iz starejših tipično belo in rdečo vipavsko zvrst ter modri pinot. Medtem sem spoznal Edija Kebra iz vasice Ceglo v Brdih, ki je z genialno miselnostjo veliko pred časom našega prostora. Na desetih hektarjih pridela 60.000 steklenic, torej količinsko idealno za družinsko kmetijo, in to le enega vina – briške bele zvrsti rebule, malvazije in tokaja! Rdeča nit njegovega razmišljanja je torej, da je vino bolj zaznamovano z lego in teritorijem kot s sorto. Bolj se z njim ne morem strinjati, potreben je le čas, da vsi skupaj spoznamo to resnico. Zato bo verjetno moja začetna ideja o petih različnih vinih z moje kmetije v doglednem času močno spremenjena. Edi, hvala in na zdravje!
