Od tod naprej pa gre vse samo še navzdol. Če odmislimo akcijski moment ob železnih vratih pred vhodom na dvorišče, kjer imajo varnostniki bianko pooblastilo, da odločajo o življenju in smrti, se začne notri odvijati komedija z naslovom Javna uprava. Tipično slovensko. Za točilnim pultom so povečini brkati strici, ki točijo pivo, a se za naročila ne zmenijo. Ta namreč sprejemajo fantiči v belih srajcah. Preden brkati stric natoči, mu mora belosrajčnik vpričo tebe prenesti naročilo, zapitek pa je treba plačati spet neki tretji osebi.
Čeprav je osebja trikrat preveč – kot v samoupravnem socializmu trije počnejo tisto, kar bi lahko eden v bistveno krajšem času –, je še kako opazen deficit kvalificiranega kadra. Ko vprašaš kelnarja, kakšno je pivo union amber, le skomigne z rameni. Enako gesto naredi, ko ga pobaraš, kaj za vraga se skriva pod imenom laško striptis. Nadalje želiš naročiti točeni hmeljni valat v pollitrskem vrčku, a taisti belosrajčnik pove, da to ni mogoče, ker ga točijo le v manjši kozarec. Zakaj? Tako pač je, odvrne. A lahko potem naročim dvojnega v pollitrskem vrču? Ne.
A to še ni najhuje. Čeprav med tednom pivnica obratuje do polnoči, se ob 22. uri, ko je veselje na vrhuncu, želodci pa potrebni podlage, kuhinja enostavno zapre. Okej, ni golaža, kaj pa kaj za narezat? Ne. Vsaj presta? Ne, kuhinja je zaprta. In trume lačnih pivoljubcev so drle čez cesto v Hot horse.
