Bili so časi, ko je bil obed glavni dogodek dneva, omizje pa kraj, kjer so se vsi zbrali. Mama mi je pripovedovala, da so otroci včasih za mizo sedli šele, ko so se znali tudi vesti. Želeli so si biti za mizo, da bi slišali »odrasle« stvari. Pa danes? Komaj jih prepričamo, da odložijo telefon. Ne cenijo ne hrane, ne pijače, ne družine. V šoli učijo otroke, da je pitje alkohola nevarno, grdo, sramotno. Zakaj pa jih ne poučimo o vrhunskem vinu in odličnem pivu ter o tem, zakaj velja to spoštovati? Vino je pomemben del naše kulture in preveč enostransko se uči o tej temi. Dosegli smo velik napredek pri preventivi pred alkoholizmom. Morda je čas, da predstavimo tudi drugo plat. Alkohol je zgolj ena sestavina vina.
Učijo nas, kaj vse od hrane je za nas slabo. Nihče pa ne govori o razliki med navadno in res kakovostno čokolado, ko le en košček te močne opojne substance zadovolji vse potrebe po sladkem. Kaj pomeni delikatesa, zakaj je redka in draga ter zakaj je cenjena? Zakaj je kvaliteta pred kvantiteto?
Če hočeš za volan, moraš imeti vozniško dovoljenje, da sedeš za mizo, pa ne potrebuješ ničesar. In potem se zgodi, da ljudje ne naročijo špagetov, ker jih ne zanjo jesti. Želijo si v dobro restavracijo, a je »preveč« pribora na mizi. Ne smemo se ujeti v past tisočerih pravil. Bodimo sproščeni, vendar ne z nogo, spodvito pod zadnjico. Nasmejmo se šali in bodimo veseli, vendar ne kot na pikniku v gmajni. Pijmo vino in ga cenimo, vendar ne vsak dan in ne preveč. Prav je, da smo se rešili okov prestrogih pravil za mizo, a včasih se zdi, da smo v tempu časa pozabili na osnovno kulturo omizja.
Je tu generacijski prepad? Je čas, da v šole uvedemo predmet kultura omizja, ki nas bo ponovno naučil pogrniti mizo, ceniti vino, hrano in drug drugega?