Na naši kmetiji to tradicijo negujemo še danes, pri čemer smo vse skupaj nadgradili z vzrejo edinih avtohtonih slovenskih prašičev. Krškopoljci v zadnjih letih zopet postajajo prepoznavni, potem ko so jih leta 1991 uvrstili celo na seznam ogroženih pasem. Takrat se je zaradi spoznavanja vrednosti biotske raznovrstnosti začelo načrtno ohranjanje pasme. Ti prašiči so zelo odporni in prilagodljivi. So črno-bele barve, zaradi videza jim ponekod rečejo tudi črnopasasti ali prekasti prašiči. Naša osnovna dejavnost je ekološko vinogradništvo in vinarstvo, vendar tudi pri vzreji (vseh) živali poskrbimo, da imajo čim boljše pogoje za življenje: v bližini naših vinogradov in sadovnjakov se v ogradah prosto pasejo in rijejo po blatu.
Izdelki iz mesa krškopoljskih prašičev so zelo okusni in sprva sploh nisem verjel pohvalam naših gostov, ki so mesnine primerjali s svetovno znanimi pasmami prašičev, kot so cinta sienese, mora romagniola, nero di parma in pata negra. Ko sem te reči tudi sam poskusil na svojih potovanjih, sem vnovič prišel do sklepa, kakšna škoda je, da Slovenci nimamo malo več potrpljenja in angažiranosti. Lahko bi naredili lepo, svojo veliko zgodbo. A dosti lažje je, kot kaže, v Sloveniji sušiti madžarske, poljske in belgijske pršute...
