Rdeči in tudi zeleni

Ni veliko zelenjave, ki pri nas raste vse leto in je tudi v trgovinah skoraj vselej dostopna sveža, v večini primerov celo domača, slovenska. Radič je tipični primerek, ki se pojavlja v številnih različicah, največkrat temno rdečih, včasih pa tudi pisanih in zelenih. Poleg običajnih okroglih glav radiča in navadnega potrošnika oziroma cikorije sta posebej cenjena rdeči treviški radič in zeleni tržaški solatnik. Radiče lahko, kakor vsako zelenjavo, seveda uživamo sveže, vsi pa so primerni tudi za pripravo toplih jedi. Denimo s tržaškim solatnikom, ki je v tem času na voljo pri vsakem pridelovalcu, lahko pripravimo povsem preprosto, a imenitno jed. Samo še tople krhlje kuhanega krompirja, česen in olivno ali bučno olje je treba dodati. Radiča je veliko vrst, vse pa se odlikujejo po svojem grenkem okusu in so priznana delikatesa, ki lahko nadomesti katero koli listnato zelenjavo. Dobra plat radiča je, da raste vse leto, njegova oblika pa je odvisna od tega, kdaj ga posejemo in kako ga gojimo. Denimo treviški radič je v italijanski kuhinji prava delikatesa, pravijo mu tudi fiore d'inverno, kar ne pomeni peklenska (inferno) roža, kot bi lahko kdo na hitro prebral, ampak zimska (inverno) roža, s katero lahko ljubljeno osebo presenetimo v obliki mojstrovine na krožniku. Gre za pozni radič nežno grenke arome, sorodnik cikorije, ki je v italijanski kuhinji prav tako zelo cenjena, in to ne le kot kavni nadomestek. Zanimivo je, da sta treviškega radiča dve sorti. Prva raste od aprila do oktobra, zimska sorta pa od oktobra do aprila, kar pomeni, da v teh dneh ne bi smelo biti težko dobiti svežega. Treviški radič je dobil svoje ime po občini Treviso v bližnji Benečiji, nedaleč od slovenske meje. Zanj velja, da so ga kmetje odkrili po naključju, ko so pri spravilu pridelka na polju pozabili nekaj glav radiča. Ko so pozneje odstranili odmrle zunanje liste, so v notranjosti zagledali mlade poganjke, iz katerih so vzgojili povsem novo sorto. V Benečiji ga pridelujejo že od konca 18. stoletja in so tako ponosni nanj, da so mu nadeli oznako z zaščitenim geografskim poreklom, kakor smo vajeni pri dobrih vinih. Poleg vseh ostalih vrst je pri nas priljubljen tudi tržaški solatnik, ki pa je zelene barve in je imeniten v solati s še toplim kuhanim krompirjem ali fižolom. Vsak radič lahko pripravimo surov, kot solato, ali pa ga narežemo ter na hitro skuhamo ali popražimo kot prilogo raznim jedem. Morda ga narežemo in z njim obložimo pico, še preden jo spečemo, pripravimo ga lahko na žaru in v pečici, ujame se s pršutom in sirom, poda pa se tudi k ribam. Popražimo ga lahko na olivnem olju ali maslu skupaj s šalotko, narezanimi mandlji in rezinami pršuta ter postrežemo s testeninami. Za presno solato ga denimo obložimo z narezanimi šampinjoni, krhlji pomaranče in ostružki parmezana ter zabelimo z dobrim olivnim oljem in balzamičnim kisom. Ali pa skuhamo bogato rižoto po naslednjem receptu.