»Vem, da sem naredil nekaj groznega, priznam vso odgovornost in pripravljen sem na vsak izid. Rad pa bi, da mi daste možnost, da si življenje spet sestavim skupaj... Prosim, ne pošljite me v zapor,« je v zaključni besedi prosil Vlaović.

Načrtoval vse podrobnosti

Kot smo že pisali, se je Vlaović zaljubil v dekle, s katero je igral tenis. Med njima razen športa in nekaj SMS-sporočil, ki so se nanašala nanj, ni bilo nič. Povedala mu je tudi, da ima fanta, podrobnosti o njem pa ne, a je prek spletnih omrežij ugotovil, da gre za Roka Šibanca, asistenta na ljubljanski fakulteti za farmacijo. Z njim je navezal stik prek elektronske pošte, a se je predstavil kot študentka farmacije in tako med drugim izvedel, kdaj običajno odhaja iz službe. Potem ga je 25. oktobra malo pred pol peto popoldne pričakal na parkirišču pri fakulteti. Šibanc je ravno odklepal svoj avto, ko se mu je približal z obvezano roko in prosil, da mu iz avta, ki ga ima parkiranega v bližini, pomaga prenesti gradbeni material; pomoč mu je sicer obljubil prijatelj, a ni prišel, je dejal. Šibanc je bil takoj pripravljen pomagati moškemu, ki se mu je predstavil za Jureta, asistenta na ekonomski fakulteti.

Vlaović je avto parkiral v garaži na Groharjevi, za katero je že prej poizvedel, da je zapuščena. Ko sta prišla tja, je počakal, da se je Šibanc obrnil stran in ga nato od zadaj napadel z nožem z obojestransko nabrušenim rezilom, dolgim 14 centimetrov. Zamahnil je večkrat, zadel pa samo prvič, ker se je žrtev branila in mu nato tudi ušla. Vlaović je sicer tekel za Šibancem, a ta je na srečo naletel na nekega moškega in ga prosil, naj pokliče reševalce, napadalec pa je potem pobegnil. Avto je peljal v pralnico, da bi zabrisal sledi, in ga nato dal v komisijsko prodajo. Normalno je živel naprej in med drugim komuniciral tudi z nesojeno ljubeznijo, dokler ga niso 15. novembra prijeli. Šibanca je hudo ranil – prerezal mu je medrebrno arterijo, zato je izgubil tri litre krvi in bi umrl, če ga zdravniki ne bi nemudoma operirali.

Pogojna kazen, vikend zapor, delo v splošno korist

Tožilka Čeferinova je na predobravnavnem naroku predlagala štiriletno zaporno kazen, če kaznivo dejanje prizna, in Vlaović je to tudi storil. Zagovornici Mininčičevi se je tožilkin predlog zdel preoster – predlagala je, naj sodišče izkoristi institut izjemne pogojne obsodbe, ki je možna tudi za hujša kazniva dejanja, in ga obsodi na štiriletno pogojno zaporno kazen z desetletno preizkusno dobo. Če to ne bi šlo, je predlagala kazen do treh let, ki bi se izvršila v obliki vikend zapora, ali do dveh let, ki bi jo »oddelal« v splošno korist.

»Zapor ni primeren kraj, kjer bi obtoženi gradil svojo osebnost,« je izjavila in opozorila na pričanja družinskih prijateljev, ki so Vlaovića opisovali kot vljudnega, prijaznega in spoštljivega mladega človeka, »zlatega dečka«, ki je ves svoj življenjski trud in čas usmeril v pridobivanje znanja (med šolanjem je na različnih področjih dobil številna zlata, srebrna in druga priznanja, zdaj pa dela doktorat), ni pa si pridobil ustreznih socialnih veščin.

Šibančev pooblaščenec Mitja Podpečan je odvrnil, da je tožilstvo že ravnalo v korist obtoženega, ko se je odločilo, da ga preganja zaradi poskusa uboja, ne pa zaradi (hujšega) poskusa umora, saj je bilo dejanje storjeno na zahrbten način. Tudi tožilka je menila, da izjemna pogojna obsodba ne pride v poštev zaradi Vlaovićevega ravnanja po napadu. S tem se je strinjalo tudi sodišče, rekoč, da milejša kot štiriletna zaporna kazen ni primerna.

Vlaović bo moral plačati tudi stroške postopka, do pravnomočnosti sodbe pa ostaja v hišnem priporu, kjer mu je dovoljen le stik z mamo in očetom. Ker je dejal, da je Šibancu pripravljen plačati vse svoje prihranke (12.000 evrov) kot odškodnino, se je sodišče s tem strinjalo, oškodovanca pa s preostankom zahtevka (55.000 evri) napotilo na pot pravde. Sodba še ni pravnomočna.