Vsi morajo tudi vrniti nezakonito pridobljeni denar: Milojka Globokar 165.994 evrov, njen mož 4246 evrov, Tomažič 77.609, Pintar 19.402 in Medvedova 20.304 evre. Poravnati bodo morali še stroške kazenskega postopka, ki najverjetneje tudi ne bodo prav nizki.
Najmanj 477.000 evrov škode
Gre za zgodbo z dolgo brado, saj sega v obdobje med letoma 1999 in 2002, ko je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) nenadoma začel nabavljati enormne količine toaletnega papirja in brisač. Leta 1999 so na mesec porabili 103 zavitke WC-papirja, leta 2001 259, leta 2003, ko je vse spet potekalo, kot je treba, pa zgolj tri.
ZPIZ je samo v nekaj mesecih od podjetja Mavrica nakupil za pet let toaletnega papirja, brisač pa za dve leti in pol. Ko so to ugotovili, so sprožili preiskavo in izkazalo se je, da je ZPIZ plačeval račune za papir in brisače, ki jih sploh ni dobil. Pri nečednostih so se združili Tone Koprivnikar, direktor splošnega sektorja ZPIZ, ki je zdaj že pokojni, Tomažič, tamkajšnji vodja nabave, in skladiščnik Pintar na eni strani ter trije delavci Mavrice na drugi: poslovodkinja enote v ljubljanski Wolfovi Globokarjeva, njen mož in Medvedova.
Prvostopenjski sodniki so pritrdili tožilcu Boštjanu Valenčiču, ki je dokazoval, kako je vse skupaj potekalo: Koprivnikar je odobril, da je Tomažič brez originalnih naročilnic naročil blago pri Mavrici, Globokarjeva pa je s sodelavcema poskrbela za izdajo fiktivnih dobavnic. Pintar je dobavnice podpisoval, čeprav blaga ni nikoli videl. To je s podpisom računa nato potrdil tudi Tomažič. Denar so z Mavričinega računa dobili tako, da so najprej nakupili televizorje, glasbene stolpe, hladilnike in podobno, potem pa nakupe računovodsko pokrili s fiktivnimi nakupi, prodajami in stornacijami računov za toaletni papir in brisače. Tako so televizorje in drugo lahko zadržali zase, ZPIZ pa oškodovali za najmanj 477.000 evrov.
Nekaznovani in »dozoreli«
Na takšno razsodbo, izrečena je bila junija predlani, so se pritožili zagovorniki vseh obtožencev. Predlagali so, naj pritožbeni senat vse oprosti ali pa prvostopenjsko sodbo vsaj razveljavi.
Menili so namreč, da je prvi senat kršil določbe kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, kršil kazenski zakonik in ne nazadnje izrekel previsoke kazni. A so se tudi višji sodniki na koncu postavili na stran tožilca, na njegove dokaze in predlog, naj vse pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in potrdijo prvostopenjsko sodbo.
Tudi kazni niso spreminjali. Zavrnili so pritožbene očitke, da je sodišče premalo upoštevalo poprejšnjo nekaznovanost obtožencev pa tudi njihovo starost. Da imajo vsi okoli 60 let, ni posebnega pomena glede na to, da so kazniva dejanja zagrešili v času »življenjske dozorelosti« in na vrhuncu delovnih moči, je ocenilo sodišče. In še, da so njihova leta zgolj posledica naravnih zakonov, kar pa ne pomeni, da bi bila teža kaznivega dejanja zato kaj manjša.