Pustatičnik je leta 2008 pri ljubljanski družbi Neracom naročil »študijo potencialnih prihrankov iz naslova optimizacije učinkovitosti alokacije sredstev na področju financiranja zdravil ter predloge optimizacije regulatornega okvira«. Tožilstvo trdi, da Vzajemna študije sploh ni potrebovala in da je bil Pustatičnikov edini motiv pridobiti korist Neracomu. Ko je slednji izdal račun, ga je Pustatičnik vsebinsko likvidiral in odobril plačilo, s tem pa Vzajemno oškodoval za 8000 evrov.
Ugotovitve izredne revizije
Isto leto je z družbo Eclipsis podpisal pogodbo o svetovanju s področja obvladovanja stroškov zdravil in lekarniških storitev. Tudi teh storitev po oceni tožilstva Vzajemna ni potrebovala, jih je pa plačala, skupno nekaj manj kot 7700 evrov. Pogodbo z istim naslovom je sklenil tudi z družbo Sršen in Sršen k.d. iz Trzina. Vzajemni je izstavila osem računov v skupnem znesku 18.500 evrov. Vsebinsko jih je likvidiral in odobril Pustatičnik, kar velja tudi za devet računov, ki jih je na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju izdal samostojni podjetnik Janez Perdih iz Izlak. Za storitev, ki je Vzajemna menda ni potrebovala, je zavarovalnica odštela 22.600 evrov.
Ko je preiskovalna sodnica pred sodnimi počitnicami zaslišala Pustatičnika, je ocenila, da ni osnove za preiskavo. Kot to zahteva zakon, je zadevo nato preučil še zunajobravnavni sodni senat, ki pa je, nasprotno, ocenil, da obstaja utemeljen sum, da je Pustatičnik storil očitana kazniva dejanja. Pregon sicer temelji na kazenski ovadbi, ki jo je odvetniška pisarna Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji vložila po izredni reviziji, ki je v Vzajemni potekala decembra lani. Revizija je pokazala, da je šlo v vseh zgoraj opisanih primerih za storitve, od katerih ni imela Vzajemna nobene koristi, pač pa le strošek. Neracomova »študija« naj bi bila zgolj povzetek zapisov iz strokovne revije Zdravstvena ekonomika, ki je na spletu dostopna brezplačno. Perdihov izdelek so v revizijskem poročilu ocenili kot gradivo informativne narave brez konkretne uporabne vrednosti za Vzajemno. Gradiva, ki jih je Vzajemni zaračunala družba Sršen in Sršen, pa naj bi bila tista, ki jih je naredil Pustatičnik sam kot član sveta za zdravje na zdravstvenem ministrstvu. Nadalje, v primeru Eclipsisa naj bi šlo za gradiva, izdelana za potrebe strokovnih razprav na zavodu za zdravstveno zavarovanje. Da je Pustatičnik zlorabljal svoj položaj in to tudi želel prikriti, po mnenju senata potrjuje še dejstvo, da je storitve naročal brez ocene pristojnih služb, vodij pristojnih služb pa o pogodbah ni niti obveščal.
Podpisovala tudi Aver in Henigman
Pred preiskovalno sodnico se je izgovarjal, češ da je sodišče v gospodarskem sporu že zavrnilo tožbeni zahtevek Vzajemne (vložila ga je zoper njega in nekdanjega predsednika uprave Boštjana Averja). A je senat ugotovil, da gre v tem primeru za drug dogodek in drugo družbo (ABC Invest, šlo naj bi za naročilo ekonomsko nepotrebnih storitev v višini 54.000 evrov), pa tudi, da je ta pravdna zadeva v pritožbenem postopku in torej še ni pravnomočna. Senat tudi ni sledil zagovoru, da so se Pustatičniku z ovadbo hoteli le maščevati, kajti drugače bi se morala v kazenskem postopku znajti tudi Aver in še en takratni član uprave Vzajemne Franc Henigman. Tudi onadva sta namreč odobrila sporne račune. Senat odgovarja, da utemeljeni sum, da je Pustatičnik zagrešil kaznivo dejanje, nedvomno obstaja. Ali morda enako velja tudi za druge podpisnike pogodb, bodo presojali organi pregona, med katere sodišče ne spada.
