»Opis dejanja ustreza zakonskemu opisu prekrška in ne kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje,« je v obrazložitvi sodbe zapisal senat pod predsedovanjem višje sodnice Simone Skorpik. Če bi obveljalo pravno stališče Mernikove, bi se s tem skozi stranska vrata ponovno inkriminiralo kaznivo dejanje neizpolnitve ukaza za razid. S tem bi se širila cona kriminalnosti ter kršilo ustavno načelo zakonitosti iz 28. člena ustave, je sodbo povzel časnik Večer.
Višje sodišče je poudarilo tudi, da zakonski znaki delovanja v skupini v sodbi niso bili ustrezno konkretizirani. Takšno dejanje je namreč možno storiti samo aktivno. Ker niso upoštevali ukazov policije, so zagrešili zgolj prekršek zoper javni red in mir. Sodnica Mernikova je za izpeljavo sodnega postopka proti dvanajsterici obdolženih »vstajnikov« potrebovala skoraj osem mesecev. Število se je že na predobravnavnem naroku zmanjšalo za dva obdolženca, ki sta priznala krivdo in se strinjala s pogojnimi zapornimi kaznimi. Zaradi pomanjkanja dokazov je tožilec Tilen Ivič tik pred izrekom sodbe umaknil očitke zoper Jerneja Štebiha. Borutu Podgajskemu in Igorju Janžekoviču pa je Mernikova izdala zavrnilno sodbo. Ne zato, ker je verjela njunim zagovorom, temveč ker sta plačala plačilni nalog zaradi kršitve javnega reda in miru, ki jima je bil izdan po aretaciji. Za isto dejanje pa ni dovoljena dvakratna kazen.
Posnetki niso dokazovali ničesar
Mitjo Murka, Mateja Lorberja, Nika Štamparja, Jerneja Bohaka, Antonia Merdausa, Jurija Škergeta in Nina Krtanjeka pa je sodnica 10. septembra lani obsodila na sedem mesecev zapora, ker naj bi 3. decembra 2012 med 3. mariborsko vstajo v dveh skupinah na območju Glavnega trga, Starega mostu in Koroške ceste policistom preprečili izvedbo uradnega dejanja.
Temeljni dokazi tožilstva so bili poleg policijskih kartončkov za ugotavljanje identitete še pričevanja policistov. Sprva je tožilec trdil, da krivdo obdolžencev nesporno dokazujejo helikopterski videoposnetki. Vendar se je med procesom izkazalo, da na posnetkih ni bilo mogoče prepoznati nikogar od obdolžencev in je posneto pravzaprav dokazovalo navedbe obrambe. Dokazov o tem, da so bili obdolženci tisti, ki so metali granitne kocke, steklenice in palice, tožilstvo ni predložilo.
Obramba je vseskozi vztrajala, da so policisti imeli največji interes, da bi se ta postopek končal z obsodbami, saj bi to dokazovalo, da so delovali pravilno in zakonito. Po oceni zagovornikov se je tedanja izvršna oblast zbala za svoj položaj in se je na proteste odzvala shizofreno. Odvetniki so nanizali številna neskladja v pričanjih policistov, sodnici pa so očitali neenako obravnavo strank v postopku.
Če je Mernikova pedantno preprečevala pričam obrambe, da bi se med zaslišanjem pogovarjale med seboj, novinarjem in odvetnikom pa je prepovedovala uporabo mobilnikov in elektronskih tablic, so se po drugi strani lahko policisti prosto sprehajali po sodišču in tudi telefonirali. Nekatere je na sodišče s službenim avtomobilom pripeljal kar kriminalist Milan Cunk, ki je imel kritičnega večera glavno besedo, koga med skupno 119 prijetimi protestniki bo doletel predkazenski postopek.
A sodnica, ki se ni odzivala na opozorila obrambe in je sedmerico nepravnomočno obsodila na kazen sedmih mesecev zapora, pravnomočne odločitve višjih sodnikov ne bo mogla preslišati. Mernikova je obsojencem naložila tudi plačilo sodnih stroškov, vendar bo zdaj ta strošek kril proračun, rehabilitirana sedmerica pa bo lahko terjala odškodnino za čas, ko jim je bila odvzeta prostost. Nekateri so v priporu preživeli skoraj mesec dni.
