Do kaznivih dejanj, ki segajo v zdaj že daljna leta od 1999 do 2001, se je sodišče sicer enkrat že opredelilo. Prvostopenjsko ga je pred tremi leti obsodilo na pet let zapora, v to enotno kazen pa je vštelo tudi preklicano enoletno pogojno kazen iz leta 2010. A je pritožbeni senat višjega sodišča sklep razveljavil. Danes 80-letni Koder je namreč šele v pritožbi zoper sodbo prvič predložil določene dokumente, ki dokazujejo njegovo nedolžnost, vsaj tako je prepričan sam. Zato so se višji sodniki odločili, naj pomen teh dokazov na okrožnem sodišču ocenijo še enkrat.
Z računa firme na svoj račun
Obtožba se nanaša na čas, ko je bil Koder direktor ljubljanskih družb Maygut in Mikona. Na prvem sojenju so mu očitali tudi domnevno nezakonito delovanje v vlogi prokurista podjetja Vito, z vsemi tremi podjetji skupaj pa naj bi si pridobil za dobrih 1,1 milijona evrov premoženjske koristi. Po novem je oškodovanje, ki mu ga očitajo, nekoliko manjše, saj je tožilstvo obtožbo v delu, ki se nanaša na družbo Vito, umaknilo in sodišče je izdalo zavrnilno sodbo.
Tožilstvo pa še vedno vztraja, da naj bi v gradbenem podjetju Maygut računovodkinja po njegovem navodilu nakazala denar z računa firme na Kodrov osebni račun, nekaj denarja pa naj bi z avstrijskih računov firme dvignil tudi v gotovini. Z avstrijskega računa Mikone, registrirane za trgovanje s farmacevtskimi izdelki, naj bi dvigoval gotovino kot akontacijo za potne stroške, čeprav do tega izplačila sploh ni bil upravičen, trdi tožilstvo.
Lastnik omenjenih podjetij je bil Ignac D. Na sodišču je razložil, da se je takrat v Nemčiji ukvarjal z gradbeništvom, dobiček je nameraval vložiti v Slovenijo in zato je ustanovil te firme. V našo državo je prihajal zelo redko in potreboval je nekoga, ki bi jih vodil. Odločil se je za Kodra, ki mu je bil predstavljen kot vrhunski finančnik. Zelo mu je zaupal, zato ga je pooblastil, da je lahko neomejeno razpolagal s financami. Ko se je lastniku porodil prvi dvom o njegovem delu, ga je Koder prepričal, da je manjkajoči denar vložil v zakladne menice Banke Slovenije, in mu v dokaz pokazal dokumente, za katere pa se je kasneje izkazalo, da so ponarejeni.
Dodatno delo za izvedenca
Obtožbo je tožilstvo vložilo že pred sedmimi leti. Koder se sprva vabilom na prvo sojenje ni odzival, ko se je vendarle pojavil, pa je zagotavljal, da je preveč bolan za zatožno klop. Glavne obravnave so stekle šele, ko je medicinski izvedenec zagotovil, da obtoženi lahko sedi v sodni dvorani. Zagovarjal se je, da ni kriv in da so bila podjetja v času, ko je prevzel njihovo vodenje, v mirovanju in brez sredstev na računih. Vse, kar je potem storil, je storil z vednostjo in dovoljenjem lastnika, je zagotovil.
A izvedenec ekonomske stroke je ugotovil, da denarja, ki ga je dvignil z računov, ni polagal na blagajnah oškodovanih podjetij ne pri blagajni takratne agencije za plačilni promet, kjer so imela odprte žiro račune. Da je prikazoval uspešnost njihovega poslovanja, je izdajal račune družbam, ki niso obstajale. Tudi na drugem sojenju, ki še teče, vse zanika. Po njegovih besedah je lastnik vedel, kaj počne, saj mu je sam redno nosil poročila. Denar z avstrijskih bančnih računov pa naj bi šel v roke Bojana R., ki naj bi bil za lastnika zelo pomemben, kar dokazuje tudi dejstvo, da ga je kot zadnjega odpustil iz Mikone. Ta denar naj bi šel za potrebe Mikone, s čimer se je Ignac D. strinjal, se je zagovarjal obtoženi. In še, da o vsem tem obstajajo tudi različna pisna potrdila.
Ravno te dokumente, blagajniške izdatke in prejemke, položnice in podobno, ki jih je predložil šele po koncu prvega sojenja, bo moral zdaj oceniti tudi izvedenec – zaslišati ga nameravajo septembra. Potem Kodra, ki očitno kazen prestaja na odprtem oddelku zapora, saj je na zadnjo obravnavo prišel brez spremstva pravosodnega osebja, verjetno čaka nova sodba.