Senat vrhovnega sodišča je še drugič zavrnil priznanega slovenskega nevrokirurga dr. Vinka Dolenca, ki se ne strinja s plačilom odškodnine izraelskemu pacientu. Eliyahu Mesika je leta 1992 zaradi zapletov po operaciji možganskega tumorja v ljubljanskem kliničnem centru postal težek invalid, pred izraelskim sodiščem pa je pred nekaj leti dosegel, da mu mora slovenski nevrokirurg, ki ga je operiral, plačati več kot šest milijonov evrov odškodnine (skupaj z obrestmi).
Izmikanje sojenju in občutek izdajstva
Ker se je dr. Dolenc več let izmikal sojenju v Izraelu, hkrati pa trdil, da so ga v sojenje na izraelskih tleh zvabili s prevaro, je tamkajšnje sodišče po več letih izreklo sodbo, da je Mesika upravičen do odškodnine za težko invalidnost. V Sloveniji je nato Izraelčeva odvetnica Sarah Cooper dosegla priznanje tuje sodne odločbe in se usedla na Dolenčevo premoženje – vsaj tisto, ki ga ni skril z domnevno lažnim vpisom zemljiškega dolga, zaradi česar sta si skupaj z odvetnikom Mitjo Vidmarjem nakopala še kazensko ovadbo ljubljanskih kriminalistov.
Dolenc ves čas trdi, da se mu godi krivica, da je operacijo opravil korektno ter da skrb za pacienta po operaciji ni bila v njegovi domeni. Zato je prepričan, da bi lahko Mesika tožil kvečjemu ljubljanski klinični center. A zgodba je v resnici precej bolj zapletena, saj je Dolenc v času sojenja v Izraelu, ko mu je klinični center ponujal tudi pravno moč, to zavračal. Za nameček so dokumente in račune iz leta 1992 v kliničnem centru že uničili, v kazenskem spisu pa se je znašel celo račun, ki bojda sploh ni pristen. Mesika in njegova družina prav tako trdijo, da so denar izročili Dolencu in ne kliničnemu centru. Plačilo naj bi uredil izraelski rabin Firer, s katerim je svetovno priznani kirurg večkrat sodeloval in ki je finančno plat operacije z Dolencem usklajeval prek klinike v ZDA. Dolenc trdi, da za operacijo Mesike ni prejel nobenega denarja, razen redne plače.
Sklep: izraelsko sodišče je bilo pristojno za izrek sodbe
Prav zaradi neposrednega dogovora z Dolencem sta se invalidni Mesika in njegova družina odločila, da tožita Dolenca in ne ljubljanski klinični center. Med enim izmed obiskov Izraela so Dolencu tudi vročili tožbo, kar Dolenc danes vidi kot izdajstvo. Meni namreč, da so ga nalašč zvabili v Izrael, da bi lahko iztržili višjo odškodnino.
V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je na predlog Dolenca na vrhovno sodišče poslalo vrhovno državno tožilstvo, pritožniki zato problematizirajo prav okoliščino, da so Dolencu sodili v Izraelu. Po mnenju tožilstva (v takšnih primerih je tožilstvo pristojno za vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti) je izraelska sodba Dolencu nezakonita, saj da je pristojnost izraelskega sodišča temeljila zgolj na osebni vročitvi tožbe. Z vprašanjem pristojnosti izraelskega sodišča so se sicer ukvarjali že tamkajšnji sodniki na vseh treh stopnjah, ki so se med drugim oprli tudi na dejstvo, da bi bilo sojenje v Sloveniji zaradi slabega zdravstvenega stanja Mesike bistveno težje izvedljivo kot sojenje v Izraelu.
Na vrhovnem sodišču so nam potrdili, da so tudi slovenski vrhovni sodniki zavrnili Dolenca in zahtevo za varstvo zakonitosti razglasili za neutemeljeno. »Ne bo držalo, da v konkretnem primeru pristojnost tujega sodišča temelji izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu,« je v sklepu zapisal tudi petčlanski senat vrhovnega sodišča, ki mu je predsedoval Janez Vlaj.
Vinko Dolenc se je pred časom pritožil tudi na ustavno sodišče, vendar pa so ustavni sodniki tedaj odločili, da bodo najprej počakali na sklep vrhovnega sodišča.
