Voduškova želi nazaj na ministrstvo

Ni zadržka, da se ne bi vrnila

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ji je MZZ izdal na podlagi dejstva, da bo zaradi prestajanja zaporne kazni odsotna z dela več kot šest mesecev. Voduškova je na sodišču povedala, da je tudi v času, ki ga je prebila v zaporu, želela delati na ministrstvu in da so jo v zaporu na Igu v tem tudi podprli, vendar ji MZZ ni ugodil. Poudarila je, da je tam delala še vseh pet let po nesreči. Do odhoda v zapor je bila namestnica vodje sektorja za vzhodno Evropo in srednjo Azijo, zadolžena za Ukrajino in Moldavijo, države vzhodne Azije in tudi za vzhodno partnerstvo. Ves ta čas je bilo njeno delo nadpovprečno ocenjeno, in tudi ko je (neuspešno) zaprosila za polletni odlog prestajanja kazni, jo je MZZ podprl.

Voduškova zdaj ni zaposlena, s tožbo pa želi doseči razveljavitev izredne odpovedi, izplačilo plač za sporno obdobje in vrnitev v službo na ministrstvu. Kot je dejala, glede slednjega nima nobenih zadržkov. »Naši odnosi niso porušeni. Nikoli niso bili nekorektni do mene, nikoli me niso šikanirali, dajali so mi najbolj zahtevne naloge,« je povedala. Na vprašanje, ali je morda v času prestajanja kazni delala kjer koli drugje, je odvrnila, da ne. Ko ji pri MZZ ni uspelo, si je poskušala urediti zaposlitev v družbi Top TV Media, vendar vodstvo zapora tega ni odobrilo. Poudarila je tudi, da ni prestajala kazni v obliki zapora ob koncu tedna ali kateri od drugih alternativnih oblik: »Devet mesecev in deset dni sem bila v zaporu, nisem odhajala ven.«

Odpoved zaradi pritiska medijev

Nekdanja veleposlanica je dejala, da jo čudijo navedbe MZZ, češ da ni bil obveščen o poteku kazenskega postopka, niti o tem, kdaj je bila pravnomočno obsojena. Kot je dejala, je o tem skorajda vsakodnevno obveščala neposredno nadrejenega Primoža Šeliga, dobro je bil seznanjen tudi generalni sekretar Tomaž Kunstelj. »To pri nas ni bila nikakršna tabu tema,« je dejala. Na vprašanje, ali je v zvezi s tem delodajalca tudi zalagala z dokumenti, pa je odgovorila, da ne, razen s pozivom na prestajanje kazni, saj tega nihče ni zahteval. Kot je dejala, so jo v službi vseskozi podpirali, po njenem mnenju se jim je ideja po prekinitvi delovnega razmerja porodila šele zaradi pritiska novinarjev. »Dnevno so pošiljali vprašanja, kako to, da sem še zaposlena, kdaj me bodo že vrgli ven in podobno,« je izjavila.

MZZ trdi, da zaradi določenih okoliščin ni več mogoče nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico. Med drugim ji očita, da ni bila dovolj iskrena, saj naj bi za njeno opitost v času nesreče izvedeli šele iz sodbe. Voduškova je zatrdila, da je bila vedno iskrena, in je kot že v kazenskem postopku ponovno zagotovila, da ni bila pijana in da ji po nesreči sploh niso odvzeli krvi. Na vprašanje, kaj je storila, da zaradi njenih dejanj ugled države ne bi bil še bolj okrnjen, je odvrnila, da se je poškodovanemu Zorlaku opravičila in mu ponudila zdravljenje v naši državi, a ga je odklonil. V bolnišnici ga ni obiskala, ker takrat ni smela iz Slovenije, ga je pa njen mož in predstavniki veleposlaništva. Poudarila je, da se je hotela odzvati na pisanje medijev, a ji je odvetnik to odsvetoval, češ da bosta bojevala bitko na sodišču in ne na ulici. Rekla je, da BiH proti njej ni vložila nobene tožbe niti je razglasila za »persono non grata«. »Poklical me je tudi takrat predsedujoči sveta ministrov v BiH Nikola Špirić in me vprašal, kdaj se bom vrnila. Ko sem mu povedala, kaj se dogaja, mi je rekel: Vi nimate problemov v BiH, vi imate probleme v lastni hiši,« je pričala Voduškova.

Sojenje se bo z zaslišanjem Primoža Šelige in Tomaža Kunstlja nadaljevalo v začetku novembra.