»Ali je to nekakšen šov?« se je čudil obtoženi Alexander Žlender in se ležerno sprehajal po sodni dvorani. Sodnica Tanja Rot mu je rekla, naj sede na zatožno klop, on pa je, kakor da je ni razumel, stopil do okna in nekaj časa zrl skozenj. »No, kam lahko sedem?« jo je vprašal in Rotova mu je razložila, da v prvo vrsto.
Hoče si izbrati odvetnika, ki bi mu ga plačala država
Pri tako hudem kaznivem dejanju, kot ga očitajo Žlendru, je obramba s pomočjo zagovornika obvezna. Vendar je obtoženec, ki se sme braniti s prostosti, na predobravnavni narok prišel sam. Rotova je prebrala dopis odvetnika Silva Godiča, ki ji je sporočil, da z Žlendrom ni sklenil dogovora o zastopanju. Razlogi so bili menda finančne narave.
Obtoženi ji je pojasnil, da se je v preteklosti že dogovarjal s tremi odvetniki, vendar brez uspeha. Sodnica mu je odvrnila, da mu bo sodišče dodelilo odvetnika po uradni dolžnosti. »Prosim, da si ga sam izberem, to je moja pravica,« je vztrajal. Rotova mu je večkrat razložila, da to ne drži. Po uradni dolžnosti mu bo dodeljen tisti advokat, ki je prvi na seznamu v uradu predsednice sodišča.
»Skrbi me, kdo me bo branil, saj veste, koliko let me čaka, če me spoznajo za krivega sostorilstva,« ji je potožil in vztrajal, da bi si odvetnika, ki bi mu ga plačala država, rad izbral sam. »Počakajte, koga boste dobili, in se boste lahko potem pritoževali,« je nazadnje sodnico minilo potrpljenje.
A Žlender ni odnehal. »Kako lahko dobim odvetnika po svoji izbiri?« je vrtal. Tedaj se je oglasil okrožni tožilec Darko Simonič. »Tako, da si ga sami najamete,« ga je poučil.
To je bilo vse, kar je Simonič povedal včeraj. O tem, kaj hudega obtožencu očita tožilstvo, bo lahko spregovoril 20. maja, ko bo sodišče ponovilo narok. Vsebina obtožnice je sicer skrajno grozovita, obravnava pa zločin, ki se je 8. oktobra 1993 zgodil v središču Beograda. V stanovanju v Fruškogorski ulici je storilec hladnokrvno iz bližine s strelom v tilnik umoril 37-letnega podjetnika Nebojšo Salatića, njegovo 23-letno partnerico Slavico Kovačević in 17-letnega nečaka.
Srbska policija je potrebovala kar dve leti, da je razkrila motiv trojnega umora in prišla na sled glavnemu storilcu in njegovim pajdašem. Najprej so prijeli Radovana Joksića iz Zemuna, ki je bil v času umora star komaj 21 let. V preiskavi se je skesal, priznal, da je ustrelil trojico, in podrobno opisal potek dogodkov.
Mrtvi ne govorijo
Vodja brutalnega trojnega umora je bil po njegovih besedah tedaj 21-letni Slovenec Alexander Žlender. Takoj ko sta vstopila v stanovanje, naj bi mu Žlender ukazal eksekucijo trojice, »ker mrtva usta ne govorijo«. Joksić je vse ubil, potem sta preiskala stanovanje, vendar pričakovanih več tisoč nemških mark nista našla.
Vse, kar sta odnesla, je bila Salatićeva denarnica, v kateri je bilo 400 nemških mark in 150 dolarjev, s trupla pokojne Slavice sta pobrala zlatnino, odnesla sta tudi dve usnjeni jakni, ki sta ju našla v stanovanju. Zlatnino so zatem izročili Alexandrovemu očetu Jeronimu Žlendru, ki jo je odnesel v Slovenijo in jo prodal.
Srbsko sodišče je Joksića obsodilo na 40 let zapora, Žlendrov oče je moral za rešetkami prebiti leto dni, Alexander pa se je že leta 1993 vrnil v Slovenijo in se tako izmaknil srbskim pravosodnim organom. Ko se je Srbija vključila v Interpolovo mrežo in izdala mednarodno tiralico, so ga slovenski policisti leta 2011 izsledili v Bistrici ob Dravi, kjer je neopazno živel vrsto let. Srbija je na pobudo mariborskega tožilstva odstopila kazenski pregon Sloveniji. Začela se je sodna preiskava, tožilstvo je proti Žlendru vložilo obtožbo za tri kazniva dejanja umora. Čeprav je obtožnica že 4. julija lani dočakala pravnomočnost, se je sojenje začelo šele zdaj.