Njihova kolegica se je znašla na tnalu, ob katero je pristopila tudi politika. Robert Fojkar je namreč ogorčen, da se je tožilka večkrat pritožila na oprostilno sodbo ter da je tako svojo pravico našel šele po enajstih letih. Zato se je obrnil tudi na varuhinjo človekovih pravic in protikorupcijsko komisijo, prisluhnila pa sta mu tudi vidna člana SDS, Eva Irgl in današnji notranji minister Vinko Gorenak. Fojkar je svojo žalostno zgodbo predstavil tudi na srečanju SDS.
Iz obupa je grozil s samovžigom, na koncu pa je z Gorenakom, ki mu Fojkar zna polaskati, da je človek z veliko začetnico, in ob sodelovanju nekdanjega pravosodnega ministra Senka Pličaniča državo prepričal, da bo od nje dobil odškodnino zaradi dolgotrajnega postopka. Roberta Fojkarja je dolgoletna sodna kalvarija v veliki meri negativno zaznamovala, saj je stigma zaradi kaznivega dejanja, ki se mu je očitalo, velika in boleča.
Kot večina drugih pa ima tudi Fojkarjeva žalostna zgodba dve plati. Višje sodišče je tožilkino pritožbo na prvostopenjski oprostilni sodbi dvakrat upoštevalo in sodbi razveljavilo. V tretje je oprostilna sodba postala pravnomočna, a po naših neuradnih informacijah v veliki meri zaradi procesnih formalnosti, ki so bile posledica spremembe zakona o kazenskem postopku. Starejših izpovedi dveh izmed treh domnevnih žrtev, ki nista več želeli pričati, menda niso več smeli upoštevati. Vsekakor je Robert Fojkar s pravnomočno oprostilno sodbo dokazal svojo nedolžnost, tožilce pa moti, da njihovo kolegico Branko Oven dolži nekakšnega izživljanja nad njim.
»Ena izmed nalog tožilca je tudi vlaganje pritožb zoper nepravnomočne sodne odločbe, kadar se s prvostopno sodbo ne strinja. Zgolj in edino pritožbeno sodišče je tu tisti 'utemeljeni kritik', ki ocenjuje delo tožilca. Če sledi tožilčevi pritožbi, odločitev sodišča prve stopnje pa razveljavi (kar se je zgodilo dvakrat tudi v tem primeru, op. p.), to pomeni, da je bila tožilčeva pritožba ne samo strokovno pravilna, temveč tudi nujna in utemeljena. Vse zgoraj našteto pa zagotovo ne pomeni zavlačevanja kazenskega postopka, temveč pravilno, strokovno in zakonito delo dobrega državnega tožilca,« komentirajo v društvu tožilcev, kjer so kritični tudi do prehitrega, prepogostega in zato včasih tudi površnega in nedorečenega spreminjanja kazenskega zakonika in zakona o kazenskem postopku. »Takšne spremembe pa res lahko, ob sicer dolgo trajajočem sodnem postopku, kot je bil v konkretnem primeru, pripeljejo celo do drugačne odločitve, kot bi bila morda sprejeta ob bolj domišljeno pripravljenih spremembah. Kar pa vsekakor ne kaže na slabo delo tožilstva, še manj pa na kakršno koli osebno izživljanje državnega tožilca v postopku,« kolegico Ovnovo branijo v društvu.