Na generalni policijski upravi pojasnjujejo, da je na seznamu iskanih oseb trenutno 110 slovenskih državljanov, ki jih čakajo na sodiščih ali v zaporih. Med njimi je zoper 12 Slovencev razpisan samo evropski priporni nalog (velja znotraj Evropske unije), za 14 pa samo mednarodna tiralica (velja za tretje države). Obrazi preostalih »krasijo« hkrati evropske priporne naloge in mednarodne tiralice.
Največ aretiranih v Nemčiji, Avstriji in na Hrvaškem
Policijski kolegi iz tujine so slovenskim policistom lani predali 30 slovenskih državljanov, kar pomeni približno tretjino lani razpisanih iskanj. V tujini aretirani Slovenci so se najpogosteje skrivali na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji, iz Slovenije pa so bežali predvsem zaradi tatvin, goljufij in preprodaje prepovedanih drog.
Podobna kazniva dejanja prevladujejo tudi med tujci, ki jih na podlagi tiralic in pripornih nalogov aretirajo slovenski policisti. Lani je v njihovih rokah končalo 62 iskanih tujcev, ki so bili nato izročeni v domovino ali pa v države, kjer so jih iskali zaradi »izletov« na drugo stran zakona. Med iskanimi tujci se je beg v Sloveniji najpogosteje končal za Hrvate in Romune, ki so imeli – podobno kot slovenski ubežniki – na vesti predvsem tatvine, preprodajanje mamil, velike tatvine in goljufije. V Sloveniji so jih največ zasačili na schengenski meji s Hrvaško, ko so poskušali prečkati mejo, manjši del pa so jih aretirale še enote za tako imenovane izravnalne ukrepe, ki so nekakšna mejna policija z veliko pooblastili za ukrepanje znotraj države.
Podatka, kako pogosto iskane osebe zasačijo s ponarejenimi dokumenti (ti lahko na črnem trgu dosežejo celo ceno do 5000 evrov), na policiji nimajo, čez prst pa ocenjujejo, da si večina vseh iskanih uredi lažno identiteto ter tudi ponarejene dokumente.
Z denarjem se da kupiti marsikaj
Čeprav je lani skoraj tretjina iskanih Slovencev končala v rokah policistov, se še vedno poraja vprašanje, zakaj pri tako napredni informacijski tehnologiji in vedno boljšem povezovanju nacionalnih policij znotraj Evropske unije in tudi širše delež prijetih ni še višji. Morda najbolj razvpit slovenski ubežnik Tomas Zavašnik, ki mu bo zaporna kazen zaradi soodgovornosti za smrt treh najstnic vsak čas zastarala, se denimo uspešno skriva že pet let.
»Iskanje pobeglih oseb je dokaj zapleteno preiskovanje. Lahko pa zagotovim, da je tujina zainteresirana, da jih najde – predvsem tiste kriminalce, ki so tudi nevarni. Ukrepanje tujih držav je v veliki meri vezano tudi na informacije, ki jim jih posredujemo mi. A težava je, ker se veliko pobeglih skriva za lažnimi identitetami in ponarejenimi dokumenti. Potuhnejo se. Težavnejše je iskanje na območju EU – znotraj schengenskega območja – tudi zaradi prostega prehoda oseb, blaga in storitev,« razlaga pomočnik direktorja kriminalistične policije Slavko Koroš in priznava, da imajo premožnejši ubežniki več možnosti, da ostanejo skriti. Z denarjem je namreč mogoče kupiti marsikaj, skrivanje pa je že samo po sebi drago.
Prav tako je ena izmed težav (slovenske policije), da imajo manj pooblastil kot njihovi kolegi iz tujine in denimo ne smejo prisluškovati in nadzirati svojcev iskanega prestopnika, tudi če sumijo, da so družinski člani v stiku z ubežnikom. Prav policija države, ki išče ubežnika, pa ima pomembno vlogo pri iskanju, tudi če se iskana oseba skriva v tujini. Domača policija namreč praviloma razpolaga z največ koristnimi informacijami o ubežnikovih povezavah in indicih, kje bi se lahko skrival, hkrati pa je tudi najbolje seznanjena s kriminalčevo preteklostjo in njegovimi navadami.