Število smrtnih žrtev na slovenskih cestah se je v zadnjih letih vztrajno zniževalo, pozitivni trend pa se je v zadnjih mesecih lanskega leta ustavil in nevarno obrnil. Tudi letos se je število smrtnih žrtev v primerjavi s prvimi meseci leta 2012 povečalo. Letos so slovenske ceste tako terjale 28 življenj, lani v istem obdobju »le« 19.
Slaba nova zakonodaja?
V policijskem poročilu za lansko leto bode v oči predvsem podatek, da se je za kar 14,4 odstotka povečal delež vinjenih povzročiteljev smrtnih prometnih nesreč, po drugi strani pa so policisti pridržali kar 60 odstotkov manj voznikov in zasegli kar 35 odstotkov manj vozil najhujšim prekrškarjem, saj je nova prometna zakonodaja zaostrila pogoje za pridržanje pijanih voznikov in zaseg vozil. Ker poslabšanje cestnoprometne varnosti v zadnjih mesecih lanskega leta in letos sovpada z novo prometno zakonodajo, se zastavlja vprašanje o njenem vplivu na prometno varnost. Generalni direktor policije Stanislav Veniger nam je potrdil, da so policisti že lani izvedli analizo stanja prometne varnosti po sprejetju nove prometne zakonodaje, vendar se mu o rezultatih še ne zdi korektno govoriti, saj je minilo premalo časa za trdne zaključke. Zadržanost in zgornji podatki pa nakazujejo, da prve analize novi zakonodaji najverjetneje niso najbolj naklonjene.
Malo denarja za preventivo
Čeprav se morajo policisti pogosto braniti očitkov o inkasantstvu, statistika že več let potrjuje, da prometni policisti izrekajo vedno manj kazni. Kljub temu je število smrtnih žrtev do pred kratkim padalo, kar je bilo mogoče pripisati tudi vedno več kilometrom varnih avtocest in vinjetnemu sistemu.
Pomembno vlogo naj bi odigrale tudi investicije v preventivne dejavnosti. Prav te pa so se v zadnjem obdobju znašle na tnalu, po katerem udarja varčevanje. Vršilec dolžnosti direktorja agencije za varnost prometa Franc Pojbič nam je postregel s podatkom o desetkratnem znižanju sredstev za preventivo. Leta 2011 je tako agencija za preventivne aktivnosti namenila 1,7 milijona evrov, še približno četrt milijona evrov pa je namenila projektom civilne družbe. Lani so večino svojih sredstev namenili »le« za plače in materialne stroške, za izvajanje projektov nacionalnega programa varnosti cestnega prometa pa agenciji ni ostalo sredstev. Tudi v letošnji finančni načrt so zapisali manj kot 200.000 evrov za preventivne dejavnosti. Podobno je na policiji, ki ima letos za preventivne dejavnosti na voljo trikrat manj sredstev (15.000 evrov) kot leta 2011 (47.025 evrov), čeprav vsi, ki se tako ali drugače ukvarjajo s prometno varnostjo, vedno radi poudarjajo pomen preventivnih dejavnosti kot pomembnega orodja za zagotavljanje prometne varnosti.
Slabe ceste v začaranem krogu
V prometu je največ oziroma pravzaprav vse odvisno od treh dejavnikov: človeka, avtomobila in ceste. V razvitih državah največ odgovornosti in krivde za nesreče, kar 95 odstotkov, nosi človek, avtomobili so vedno boljši, ceste pa urejene. Skupaj zato nanju odpade le pet odstotkov krivde. »Prepričan sem, da je porazdelitev odstotkov pri nas drugačna,« pravi dr. Peter Lipar z ljubljanske gradbene fakultete.
Zaskrbljen je tudi direktor direkcije za ceste Gregor Ficko, ki je včeraj gostoval na AMZS ob predstavitvi varnosti slovenskih cest po mednarodni metodologiji EuroRAP. Ficko kar 3000 kilometrov državnih cest (približno polovico) ocenjuje kot zelo slabe, stanje pa se še poslabšuje. Vzrok je preprost: v zadnjih petih letih je direkcija z rebalansi proračuna izgubila 203 milijone evrov, samo od leta 2010 pa še 211 milijonov evrov, saj se je država odločila, da bo letne dajatve za uporabo vozil, ki jo vsi vozniki plačamo ob registraciji, namenila železnicam. Zato je po Fickovem mnenju nujno, da država direkciji vrne sredstva iz zbranih letnih dajatev in hkrati (ponovno) uvede »bencinski cent«, s pomočjo katerega bi obnovo cest neposredno financirali z odstotki marž na goriva.
Skrb zbujajoč je tudi podatek, da smo v zadnjih desetih letih ceste obnavljali s tako počasnim tempom, da nam je uspevalo popraviti le 97 kilometrov državnih cest na leto. To pomeni, da je »čakalna doba« za cesto, da pride spet na vrsto, po preprostem matematičnem izračunu celih 62 let. Ceste pa je treba obnavljati na 15 let. Takšen razkorak je izredno nevaren ne samo zaradi varnosti, kar potrjuje tudi nova raziskava EuroRAP, ki opozarja na številne črne odseke, temveč upravljalce cest peha tudi v začaran krog vedno večjih stroškov. Po besedah dr. Liparja namreč že do pet let zamude pri obnovi cest to podraži tudi za petkrat.
