Strelna rana, ki jo je litijskemu policistu Damijanu Kukoviču v petek v Litiji s kroglo iz neslužbene pištole zadal 26-letni vojak Dušan Petrovčič, je bila za policista usodna. Včeraj je umrl v ljubljanskem kliničnem centru. Ob tragediji, ki je sprožila več vprašanj o problematiki napadov na policiste in tudi o nadzoru problematičnih posameznikov znotraj slovenske vojske, so včeraj deževala sožalja svojcem pokojnega policista. »Tisti, ki so ga poznali, njegovi sodelavci in prijatelji, vedo, da je bil korekten, profesionalen, pošten, čustven sodelavec in prijatelj,« se je pokojnemu kolegu priklonil tudi generalni direktor policije Stanislav Veniger.

Napadi pogosti, travme dolgotrajne

V policijskih vrstah hkrati opozarjajo, da so napadi na policiste precej pogostejši, kot se morda zdi na prvi pogled. V prvi polovici letošnjega leta so se policisti v vlogi žrtve znašli 103-krat, pri čemer je do tragedije v Litiji na srečo šlo le za lažje poškodbe (v 78 primerih).

Včasih gre žal tudi precej bolj zares. »To so zgodbe, ki pustijo rane na duši,« nam je o svoji nesrečni zgodbi in bližnjem srečanju s smrtjo zaupal policist Robert Zajc, ki je pred 21 leti le zaradi svojih 100 kilogramov in odlične fizične pripravljenosti (treniral je judo) preživel napad s strelnim orožjem. Ko je ustavljal neregistrirani avto, ga je voznik ustrelil s puško z velikim kalibrom za lov na merjasca. »Najbolj strašno je, ko bolečina začne popuščati in čutiš samo toplo kri, ki se razliva. Takrat samo razmišljaš, kdaj boš ugasnil,« se Zajc, ki ga je tragedija v Litiji izjemno pretresla, spominja težkih trenutkov. Na srečo je preživel, krogla pa mu je prestrelila roko in poškodovala hrbtenico. »Takrat nisem dobil nobene pomoči od nikogar. Niti eden izmed šefov me ni prišel vprašat, kako sem,« razlaga Zajc, ki ga je dodatno zbodla tudi mila kazen strelca – pet let zapora, po dobrih dveh pa je bil na prostosti. Na svobodi je nato ustrelil svojo sosedo.

Poškodovani Zajc je moral od države iztožiti dostojno odškodnino (ponujali so mu manj, kot je zaradi bolniškega dopusta izgubil pri plači), da bi zaprosil za status delnega invalida, ki mu ga je med sojenjem priznal sodni izvedenec, pa zaradi finančne plati niti ni upal pomisliti. Tak status bi namreč pomenil premestitev, ki bi se odrazila na bistveno nižji plači, česar pa si ne more privoščiti.

Vodstvo mora z dejanji pokazati, da mu je mar

Da se je v policiji v zadnjih letih, vsaj kar se tiče ponujanja psihosocialne pomoči, marsikaj spremenilo na bolje, potrjuje kranjski policist Žiga Planinec, ki zgolj zaradi čudeža ni končal tragično kot njegov litijski kolega, danes pa kot policijski zaupnik pomaga kolegom v stiski.

Pred leti se ga je v enem izmed kranjskih lokalov v njegovem prostem času lotila skupina medvoških kriminalcev, ki je Planinca prepoznala kot policista. Najprej so ga obmetavali z žaljivkami na račun njegovega poklica, nato pa je eden izmed njih potegnil pištolo, jo repetiral, naslonil na Planinčevo glavo in sprožil. Kladivce pištole je udarilo po naboju in v kapici naredilo luknjo, vendar je naboj po nekakšnem čudežu zatajil in krogla ni poletela iz cevi. Ker so napadalca aretirali, so sledile grožnje. Ko so ga začeli ustrahovati tudi s tem, da bodo ubili njegovi hčerki, je hotel Planinec sam obračunati z medvoškimi kriminalci. Padel mu je »mrak na oči« in v civilni opravi ter pištolo na sovoznikovem sedežu se je znašel pred lokalom, v katerem se je zbirala združba. Na srečo je še pravočasno uredil svoje misli in poiskal zdravstveno pomoč. Zdravili so ga zaradi posttravmatske stresne motnje.

Danes, poleg rednega dela, pomaga kolegom v stiski. »Po kakšni resni situaciji vse kolege, ki so delali v stresnem primeru, skličem na sestanek. Pogosto je dovolj že, da jih vprašam, kako se počutijo, in jim dam možnost, da povedo, kaj jim leži na duši. Vsak lahko dobi besedo. Pomembno je, da vedo, da lahko kadar koli pridejo k tebi po pomoč,« razlaga Planinec in dodaja, da se morajo tega zavedati tudi komandirji in vsi nadrejeni v policijski hierarhiji. »Ko so bile demonstracije in je bilo več policistov poškodovanih, je marsikomu ogromno pomenilo, da se je namestnica generalnega direktorja Tatjana Bobnar srečala s policisti, vsakemu stisnila roko in z njim spregovorila kakšno besedo. S tem je pokazala, da je vodstvu policije mar za nas, in to policistom ogromno pomeni,« pripoveduje policijski zaupnik, ki pri svojem delu sicer opaža, da praktično vsak posameznik travmatične izkušnje prenaša z zelo različno dinamiko.

Kronika Napad na policista