Poplave: Slovenska pomoč prihaja iz zraka in po vodi

Rdeči križ in Karitas nakazujeta finančno pomoč

Medtem se solidarnost v Sloveniji in tudi drugih državah nezadržno nadaljuje. Z nujno humanitarno pomočjo prostovoljci polnijo skladišča in jo poskušajo sami dostaviti na poplavljena območja. Predsednica vlade v odstopu Alenka Bratušek se je včeraj vsem ljudem zahvalila za pomoč, a je zaprosila, naj ljudje zbrano pomoč raje usmerijo na eno izmed večjih človekoljubnih organizacij, kot sta Rdeči križ Slovenije in Karitas, oziroma se glede dostave pomoči povežejo z veleposlaništvi prizadetih držav v Sloveniji. Na tak način bi se izognili morebitnim birokratskim nevšečnostim na meji, ko pomoč zapušča Evropsko unijo. Problem je namreč v tem, da bi lahko na meji ocarinili humanitarno pomoč, če ta ne bi bila v državo dostavljena prek humanitarnih organizacij. Prav tako bi na mejah potekal zamuden inšpekcijski nadzor celotne pomoči, da v državo ne bi prišla hrana s pretečenimi roki trajanja. Tovrstne carinske dajatve in inšpekcijski nadzor v BiH naj bi s posebnim odlokom v celoti odpravili že danes.

Črpali vodo pri Obrenovcu in reševali ljudi, kjer je bilo potrebno

Poplavljenim območjem je uradna Ljubljana s pripadniki varnostnih sil in reševalci priskočila na pomoč med prvimi. Domen Torkar, vodja slovenskih enot civilne zaščite v Srbiji, pravi, da je 47 Slovencev na terenu razdeljenih v dve skupini – za reševanje na vodi in za prečrpavanje vode. Ta druga skupina je po njegovih besedah z delom v termoelektrarni Nikola Tesla v Obrenovcu zelo pripomogla k ohranitvi delovanja srbskega elektroenergetskega sistema. »Termoelektrarna je bila rešena prvi dan, ko so začele delati tudi slovenske črpalke. Pripomogle so, da ni celotna Srbija ostala brez električne energije. Ta termoelektrarna namreč zagotavlja 56 odstotkov srbskih potreb po električni energiji. Ima tri bloke in samo blok, kjer smo delali, ima večjo zmogljivost kot Jedrska elektrarna Krško,« je dejal Torkar in dodal, da je zmogljivost slovenskih črpalk 36.000 kubičnih metrov vode na dan (dobrih štirinajst olimpijskih bazenov): »Gre za ogromne količine vode.«

Ta skupina bo ostala v Srbiji, medtem ko so se o delu skupine za reševanje na vodi, ki ima štiri čolne, včeraj pogovarjali s srbskimi oblastmi. »Če je ne bodo potrebovali, se bo vrnila domov, v nasprotnem pa bomo zamenjali ekipo, ker je to treba storiti,« je dejal Torkar. Skupina je imela prvi operativni dan v nedeljo v Obrenovcu, trideset kilometrov jugozahodno od Beograda, najhuje prizadetem mestu v Srbiji. Nato so jo premaknili v občino Sremska Mitrovica višje ob toku Save, 75 kilometrov severozahodno od prestolnice. Tam so bili v noči na ponedeljek, ko so potekale priprave na pričakovani nov poplavni val iz Hrvaške, nato so šli na novo operacijo v Šid ob meji s Hrvaško.

Vodja slovenskih enot civilne zaščite v Bosni in Hercegovini Gregor Turnšek pravi, da je ekipa za reševanje na vodi po dogovoru z lokalnimi oblastmi odšla iz Slavonskega broda v Odžak ob reki Bosni v smeri proti Gradačcu na vzhodu države. »Veliko oseb, opreme, premoženja, zdravil in vode smo prepeljali. Večinoma je šlo za evakuacijo, prebivalstvo smo vozili na varno. Ko je voda nekoliko upadla, pa so se nekateri vrnili na domove samo za toliko, da so vzeli in uredili nujne stvari, če so razmere dopuščale. Trajna vrnitev namreč še ni mogoča,« je dejal Turnšek. Na vprašanje, ali ljudje ubogajo ukaze, saj je bilo denimo iz Srbije tudi nekaj poročil o tem, da nočejo zapustiti domov, je dejal, da s prebivalci dobro sodelujejo. Ti jih ubogajo, morda se najde le kakšen posameznik, ki noče oditi. Kot pravi, je to, kje bodo delali v prihodnje, odvisno od dogovora s predstavniki lokalnih oblasti, ki usmerjajo operacije.

Minska polja bo treba zarisati na novo

Zaradi poplavljenih območij lokalnemu prebivalstvu BiH, posledično pa tudi drugih držav na porečju Save, grozijo mine, ki jih je voda znova splavila na površje. Zdaj se špekulira, da bi mine lahko odneslo kilometre ali več deset kilometrov daleč, morda vse do Džerdapa. »Vsako leto prihaja do poplav in premeščanja nastavljenih min. Toda nikoli doslej ni bilo tako hudo. Obstaja velika nevarnost za lokalno prebivalstvo. Dokler so vedeli, kje so mine, ta nevarnost ni bila tako velika, saj so bila minska polja označena. Zdaj pa se vračamo deset let v preteklost,« opozarja Gregor Sančanin, vodja pisarne slovenskega Mednarodnega sklada za razminiranje in pomoč žrtvam min (ITF) v BiH. Po nekaterih ocenah je v BiH še okoli 120.000 min in neeksplodiranih ubojnih sredstev, ki so bila nameščena med vojno v 90. letih. Koliko teh se je dejansko premaknilo, je ta čas še prezgodaj ugibati. Na poplavljenih območjih so bila zaminirana rečna korita Save in drugih rek, še posebej pri njeni zožitvi pri Brčkem v Republiki srbski.

»Reke so naravne bariere. Njihova rečna korita so bila med postavljanjem meja zaminirana predvsem kot zaščita.« Prav tako je bilo zaminiranih tudi okoli 70 odstotkov meje med Republiko srbsko in bosansko federacijo. Ker se je voda ponekod povzpela tudi meter ali več čez rečna korita, je verjetno odplaknilo tudi mine, ki so bile postavljene nekoliko bolj stran od rek. Dodatno nevarnost predstavljajo tudi zemeljski plazovi, ki lahko minska polja na hribih premestijo v doline – na bolj obljudena območja. Ko bodo vode upadle, bo treba zemljevide minskih polj narisati na novo, kar bo trajalo več mesecev, razlaga Sančanin. V minulih letih je upad mednarodnih donatorjev za financiranje deminerskih aktivnosti nasploh upadel. BiH si je leto 2019 zastavila kot strateški cilj, da bi postala država, očiščena min. »Že pred poplavami so predvidevali, da se bo zaradi upada sredstev in tehničnih težav ta datum podaljšal za pet let,« pravi Sančanin. Zdajšnje razmere pa bodo zgolj še razlog več, da zastavljeni cilj ne bo dosežen. V prihodnjih mesecih bo po Sančaninovem mnenju treba znova okrepiti ozaveščanje lokalnega prebivalstva zaradi min na terenu, pričakovati pa je tudi ponovno večji priliv donatorskih sredstev.