Ljubljana. Višji sodniki so razveljavili sodbo, ki so jo njihovi prvostopenjski kolegi izrekli poslovnežu Juriju Schollmayerju zaradi davčne utaje. Marca lani so ga spoznali za krivega in obsodili na pogojno kazen enega leta zapora s triletno preizkusno dobo, v letu po pravnomočnosti sodbe bi moral državi vrniti 135.119 evrov, v treh mesecih pa plačati še 10.000 evrov stranske denarne kazni. A pritožbeni senat višjega sodišča se je zdaj odločil drugače in ga oprostil vseh obtožb, s čimer je sodba postala pravnomočna.
Sodni senat je lani ugotovil, da se je Schollmayer kot direktor agencije BeBe (zdaj v stečaju) za leto 2002 izognil plačilu davka od dohodka pravnih oseb v višini 135.119 evrov. Marca 2003 naj bi davkariji predložil obračun davka od dobička pravnih oseb za prejšnje leto, v katerem je za agencijo BeBe izkazal 1,61 milijarde takratnih tolarjev prihodkov in 1,51 milijarde odhodkov, čeprav naj bi dejanski prihodki znašali 1,73 milijarde tolarjev, odhodki pa 1,38 milijarde. S tem naj bi po mnenju prvostopenjskega sodišča nedvomno storil kaznivo dejanje davčne zatajitve. Obtožnica je bila sicer še daljša, vendar ji sodni senat ni sledil v celoti. Tožilstvo je namreč Ljubljančanu očitalo tudi, da je konec januarja 2003 davčnemu uradu predložil obrazec za obračun davka na dodano vrednost za december 2002, v katerem je med obdavčene nabave vnesel tudi račun v znesku nekaj več kot 69 milijonov tolarjev, ki ga je izdala povezana družba Olimpija športni marketing. Račun je bil izdan na podlagi pogodbe o uporabi blagovne znamke NK Olimpija, sklenjene med družbama Olimpija in BeBe, ki jo je podpisal Schollmayer, tožilstvo pa je trdilo, da ta storitev sploh ni bila opravljena ter da je obtoženi neupravičeno uveljavljal odbitek vstopnega DDV v znesku 13,8 milijona tolarjev oziroma 57.724 evrov.
Računovodkinji puščal proste roke
Čeprav tožilstvo v tem delu obtožnice sodišča ni prepričalo, se na njegovo odločitev ni pritožilo na višje sodišče. Je pa pritožbo vložila odvetniška družba Matoz, seveda glede tistega dela, s katerim je bil Schollmayer spoznan za krivega. In tudi uspela.
Schollmayer je sicer vse od začetka zatrjeval, da je bil direktor podjetja bolj ali manj formalno, saj je bil zaposlen v družbi Bofex in v zvezi z njo zelo pogosto v tujini. BeBe je po njegovih besedah v resnici vodila njegova sestra, pomagal pa ji je oče. Dejal je tudi, da je po izobrazbi fizik, da se na knjiženja in podobne finančne zadeve ni spoznal ter da je računovodkinji pri svojem delu puščal proste roke. A (zdaj že pokojna) računovodkinja je pričala, da ji je navodila za vknjižbe dajal prav on.
Obramba je opozarjala na izvedensko mnenje Jelene Marinko, da ni šlo za utajo davčnih obveznosti, pač pa za »nestrokovno vodenje poslovnih knjig, katerih posledica so napačno izkazani računovodski izkazi in davčni obračun za davek od dobička davčnega zavezanca«. Tožilec je opozarjal, da ocene, ali je poslovnež storil kaznivo dejanje ali ne, niso stvar izvedenca in prvostopenjski senat se je s tem strinjal.
A višji sodniki so razmišljali drugače. Po njihovem mnenju zaključek sodišča ni bil pravilen, kajti izvedenka se ni izrekla o krivdi, ampak je vzrok za razliko med prijavljeno davčno obveznostjo in tisto, ki bi bila po ugotovitvah davčne inšpekcije prava, odkrila v nestrokovnem vodenju poslovnih knjig ter tudi in predvsem v mnenju revizorja.
Revizor ga je razbremenil krivde
Poslovanje podjetja v letu 2002 je namreč pregledal pooblaščeni revizor in izdal pozitivno mnenje. Revizor je pričal, da je v tistem času večkrat prihajalo do razhajanj med ugotovitvami davčne uprave in revizorji, a so bila ta strokovne narave. Kot je dejal, so pri reviziji v BeBe opazili napaki, ki ju je sam označil za strokovni problem, tako da od Schollmayerja ni zahteval popravka obračuna za odmero davka od dobička pravnih oseb, mu je pa naročil, naj v naslednjem koledarskem letu navedene vpise v poslovne knjige preknjižijo na naložbe, kar so tudi storili.
Kot so v sodbi poudarili višji sodniki, to pričevanje obtoženca v celoti razbremenjuje krivde, saj se je zanesel na ugotovitve in navodila revizorske hiše kot najvišje usposobljenega strokovnega organa. Ker se je ravnal po navodilu revizorja, mu ni moč očitati, da je namenoma utajil davek. Zaradi pomanjkanja dokazov so ga torej oprostili, stroški postopka pa bremenijo proračun.
