Vzpostavitev prve varne sobe za vbrizgavanje drog je trenutno bliže kot kadar koli, še vedno pa v tem trenutku ni jasno, kdaj bo zaživela. Kot pravi dr. Milan Krek iz Zavoda za zdravstveno varstvo Koper, pilotni projekt pripravlja društvo Svit, v katerem deluje tudi sam. Prvo varno sobo načrtujejo v Kopru, potrebovali pa bi jo tudi v Ljubljani in drugih krajih: »Delamo počasne korake, saj gre za občutljivo temo. Trenutno iščemo prostore, ki morajo biti v neki razumni razdalji od centra za zdravljenje odvisnosti,« je za Dnevnik potrdil Krek. Nekaj lokacij imajo že ogledanih, vendar jih za zdaj ne želijo izdati. To niti ne čudi, saj jih zaradi stigme lahko pričaka odpor lokalne skupnosti, ki pa je vsaj v Kopru morda še najbolj zrela. Na Obali se je odvisnost od prepovedanih drog dotaknila marsikatere družine, zato je zavedanje, da si tudi odvisniki zaslužijo pomoč, tam nekoliko višja kot drugod po Sloveniji.
Osem odstotkov odvisnikov je brezdomcev
Kazenski zakonik je že v svojih zadnjih spremembah omogočil zagon varnih sob, saj omogočanje uživanja drog ni več kaznivo, če se izvaja pod zdravstvenim nadzorom. Nevladne organizacije in koprski zavod za zdravstveno varstvo so zato že pripravili ustrezen predlog za vzpostavitev varnih sob, ki ga je novembra lani potrdila tudi vladna komisija za droge. »S tem je dokončno pravno in strokovno omogočen razvoj programa v naši državi,« je potrdil tudi Jože Hren z ministrstva za zdravje.
Zakaj varne sobe v Sloveniji potrebujemo, so argumentirano utemeljile tudi nevladne organizacije. Anketa ljubljanskega društva Stigma je denimo pokazala, da kar osem odstotkov odvisnikov, ki pri njih iščejo pomoč, prebiva v zavetiščih ali pod milim nebom oziroma v parkih in zapuščenih stavbah. Ulica je njihov življenjski prostor, s seboj pa prinaša številna dodatna zdravstvena tveganja. »Kvalitativne študije so pokazale, da je injiciranje na javnih prostorih zelo tvegano, saj zmanjšuje možnosti varnih in higienskih postopkov uporabe drog in je pogosto povezano s posameznikovim nelagodjem, občutki strahu in prenagljenem vbrizgavanjem. To pa je povezano z zdravstvenimi tveganji – poškodbami ven, anatomskimi poškodbami, virusnimi (HIV, hepatitis), bakterijskimi infekcijami, predoziranji,« so med drugim zapisali v predlog, ki ga je potrdila vladna komisija.
Etično vprašljivo barantanje z življenji
Programi razdeljevanja sterilnega pribora (igel) delujejo že desetletja in so tudi učinkoviti. Prav po njihovi zaslugi se HIV med slovenskimi odvisniki ni razpasel kot ponekod drugod. Varne sobe pa pomenijo korak naprej tako za odvisnike kot tudi okolico. Anketa med odvisniki je namreč pokazala, da si jih kar 57 odstotkov vbrizgava mamila na javnih prostorih. Od tega sicer dobrih 51 odstotkov »le« včasih, 5,5 odstotka pa vedno. Skoraj 18 odstotkov anketiranih za nameček uporabljeni pribor pusti na mestu, kjer si vbrizgajo drogo, kar predstavlja nevarnost okužb tudi za druge.
Pomemben vidik varnih sob je tudi spremljanje odvisnikov, ki so za zdravstveni sistem pogosto nevidni, dokler njihove zdravstvene težave ne dobijo grozovitih razsežnosti. Avstralski primer varnih sob je denimo dosegel, da se je povprečna hospitalizacija odvisnikov z 12 dni zmanjšala na štiri. Zato ne čudi, da so varne sobe tudi finančno dokaj vzdržne. Po strogi statistični metodologiji bi v Sloveniji stacionarna varna soba z dvema zaposlenima, ki bi na leto stala približno 100.000 evrov, v zdravstveni sistem vrnila polovico vloženih sredstev. Mobilna varna soba bi bila stroškovno še bolj upravičena in bi povrnila skoraj ves vložek. Pri obeh izračunih gre sicer za najbolj stroge ocene, širši družbeni pozitivni učinek pa bi bil še precej večji. Krek celo meni, da gre pri tovrstnih izračunih stroškovne upravičenosti za etično vprašljivo barantanje s človeškimi življenji in zdravjem, ki si ga zdravniki ne smejo privoščiti. Kot zdravnik, ki se desetletja ukvarja s problematiko odvisnosti, razmišlja, da bi moralo programe tako in tako zagnati javno zdravstvo samo, a ker je realnost drugačna, bodo poskušali prvo varno sobo vzpostaviti (tudi) prek društva Svit.
Sredstev za zdaj nimajo. Kako težko je priti do denarja, pove tudi podatek, da so se lani z društvom na javne razpise prijavili kot nosilci sedmih projektov, pri štirinajstih pa so bili le partnerji. Na razpisih so bili uspešni le pri enem, pa še to v manjši, partnerski vlogi. Ker se politika za vzpostavitev varnih sob aktivno najbrž ne bo pretirano zavzela, saj področje pomoči odvisnikom ne prinaša političnih točk (donatorstvo je na tem področju prav tako redko), si Krek še ne upa napovedovati, kdaj bo prva varna soba zares zaživela.