Senat ljubljanskega okrožnega sodišča je prvoobtoženega v zadevi Balkanski bojevnik, Dragana Tošića, oprostilo obtožb neupravičene proizvodnje in prometa z mamili ter hudodelskega združevanja, je v današnjem izreku sodbe pojasnil predsednik senata Gorazd Fabjančič.
Razsodbo je za spletni Dnevnik komentiral Bojan Dobovšek, strokovnjak za organiziran kriminal in profesor na fakulteti za varnostne vede.
»V zadevi Balkanski bojevnik je šlo v prvi vrsti za odkritje kriminalne združbe, kar je posledično privedlo do njene oslabitve. S tem je bil dosežen največji učinek boja proti organiziranemu kriminalu, saj analize mafijskih skupin dokazujejo, da se njihovi člani ne bojijo zapornih kazni, temveč izgube moči in izgube dobička.«
Dejstvo, da je bila v zadnjem sodnem procesu večina osumljencev oproščena, Dobovšek pojasnjuje z argumentom različnega zbiranja dokazov. »Vpogledov v dokumente nimamo, glede na to, kar je znanega iz medijev, pa je šlo v primeru Balkanski bojevnik za izločitev dokazov, ki so bili zbrani v tujini - ti namreč niso bili zbrani v skladu zakonom.«
»Sodišča v Srbiji in Italiji menijo, da so zbrala dovolj dokazov, pri nas teh dokazov ni bilo dovolj. Pri mednarodni izmenjavi dokazov prihaja do težave, saj nekateri dokazi veljajo zgolj v neki državi, glede na kriterije zbiranja.«
»Celoten postopek zbiranja dokazov je odvisen od organa, ki to izvaja in od organa, ki to dovoljuje – tožilstvo, sodišče... Pomembno je tudi, koliko časa poteka zbiranje.« Dobovšek pojasnjuje, da so v Srbiji dokaze zbirali dlje časa, kot pa je za to izdal sodnik pooblastilo. Če torej prekršiš zakon je jasno, da novi dokazi niso veljavni. Tako kot ne smemo voziti avtomobila s poteklim vozniškim dovoljenjem.«
Za konec Dobovšek dodaja, da je uporaba represije skrajni ukrep. »Države morajo v boju proti drogam narediti več na preventivi. To pomeni ustvarjanje pogojev, kjer lahko ljudje živijo dobro, ne pa pod pritiski in strahovi, zaradi česar posegajo po drogah. Pomembno je torej, da se ne omejuje droge zgolj na strani ponudbe, temveč na strani povpraševanja.“
Izločitev dokazov hud udarec za tožilstvo
Senat ljubljanskega okrožnega sodišča, ki mu predseduje sodnik Gorazd Fabjančič, je pred dvema tednoma iz spisa je izločil vse srbske in slovenske dokaze, ostali so le italijanski in urugvajski. Kar zadeva slovensko preiskavo, so med drugim izločili vse skrivoma pridobljene posnetke Tošićevih telefonskih pogovorov. Sodišče je namreč ocenilo, da je bilo prisluškovanje nezakonito. Šlo je za nedovoljen poseg v njegovo komunikacijsko zasebnost, saj ni bilo mogoče preveriti, kako so preiskovalci sploh prišli do njegovih telefonskih številk – policija in tožilstvo sta trdila, da sta bili javno objavljeni, s čimer sta, kot je zatrdil Fabjančič, zavedla preiskovalnega sodnika.
Po mnenju predsednika senata ni bilo mogoče preveriti verodostojnosti anonimnega informatorja, ki je preiskovalcem posredoval podatke, na podlagi katerih je bila izdana odredba za prisluškovanje. Za uvedbo tega prikritega preiskovalnega ukrepa je potreben utemeljen razlog za sum, da se Tošić ukvarja s kaznivimi dejanji, ki ga po mnenju senata v tem primeru ni bilo. Zato so te dokaze izločili, hkrati pa tudi vse dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi teh, denimo tudi zapisnike o hišnih preiskavah in zaseženih predmetih.
Tudi za srbske dokaze so ocenili, da niso v skladu z našo zakonodajo, denimo to, da je tamkajšnja obveščevalna služba Bia izvajala ukrepe, za katere je sicer zadolžena policija. Sodniki so izhajali iz prisluškovanja Željku Vujanoviću, enemu najpomembnejših članov kriminalne združbe v Srbiji, ki da ni bilo v skladu s slovenskimi standardi, pa tudi s srbskimi ne, saj so mu prisluškovali dlje, kot je bilo dovoljeno.
Tožilstvo vztrajalo pri visokih kaznih
Tožilki sta v svojem zaključnem govoru kljub izločitvi najpomembnejših dokazov prejšnji teden vztrajali pri visokih kaznih za vse vpletene. »Vsi so krivi in za vse predlagamo zaporno kazen,« je povedala tožilka Blanka Žgajnar. Čeprav je za medije že izjavila, da bo večina glavnih obtožencev s Tošićem na čelu zaradi sodniške odločitve, da iz spisa izloči slovenske in srbske dokaze, najverjetneje oproščena, je bila v svojem kaznovalnem predlogu ostra. Skupno je namreč za obtožence predlagala nekaj manj kot 179 let zapora – za Tošića 19 let in deset mesecev, za Anesa Selmana 17 let, 15 let za Dragana Bjelkaša, Jakoba Remškarja, Petra Khermayerja, Mirzeta Lucevića, Marka Bubliča in Dejana Zupana, osem let za Zdenko Kondić in Sandro Udrih, za Boštjana Kopčiča šest let, za Roberta Šabića in Đemajlija Manjuka pol leta manj, pet let za Miralema Lucevića, Valterja Abramovića in Tadeja Poljaka ter dve leti za Suzano Remškar.
Žgajnarjeva in njena kolegica Mateja Gončin sta vztrajali, da odločitev senata pod vodstvom sodnika Gorazda Fabjančiča za izločitev dokazov nikakor ni bila pravilna, je pa s to potezo tožilstvo ostalo praktično brez vseh obremenilnih dokazov. »Tožilstvo je prepričano, da so bili izločeni dokazi pridobljeni zakonito in da bi bili na podlagi teh lahko obsojeni vsi obtoženci. Na podlagi teh dokazov so bile že izrečene obsodilne sodbe v Srbiji in v Italiji, na primer tudi za slovenska državljana Milana Puljarevića in Stanislava Udriha. Prvi je v Italiji dobil 16, drugi pa 12 let zapora. Pač nista imela te sreče, da bi bila aretirana v Sloveniji...«
Tožilstvo je kljub izločenim ključnim dokazom vztrajalo, da je bilo vseh 17 obtoženih v letih 2008 in 2009 vpletenih v tihotapljenje velikanskih količin kokaina iz Južne Amerike v Evropo. Kot sta poudarili tožilki, je iz prisluhov njihovim telefonskim pogovorov jasno, kakšno vlogo je imel vsak od njih v kriminalni združbi. Da je bil šef ravno Tošić, po mnenju tožilstva potrjuje tudi telefonski klic Darka Šarića, ki ga je klical na zagovor v Srbijo, ker slovenski del združbe po njegovem mnenju ni deloval dovolj dobro. V enem od telefonskih pogovorov po zasegu velike količine kokaina v Italiji pa se je po besedah tožilstva Tošić tudi zagovoril, da jim je prej že »sedemkrat uspelo«.
Obramba: Obtožnica neutemeljena, brez vsakršnih dokazov
Povsem nasprotnega mnenja so bili seveda zagovorniki obtoženih. Vsi po vrsti so zagotovili, da nihče od njihovih klientov ni storil nobenega kaznivega dejanja, zato morajo biti vsi oproščeni. Obtožnica pa da je neutemeljena, brez vsakršnih dokazov. Možnost, da se še zadnjič obrnejo na sodni senat, so imeli tudi obtoženci.
Zagovorniki so bili v svojih izjavah odločni: obtožnica ni obrazložena, je pavšalna, nanjo je težko odgovarjati, saj sploh ni jasno, kaj konkretno naj bi vsak od obtoženih storil nezakonitega. Poleg tega še vedno temelji na dokazih iz Srbije in Slovenije, za katere je senat že ocenil, da so nezakoniti in jih je izločil iz spisa. Sredin končni govor Žgajnarjeve in njene kolegice Mateje Gončin je eden od zagovornikov označil za napad na sodni senat oziroma, kot je dejal drugi, predhodno predstavitev tožilske pritožbe na višje sodišče. Zagovornik Gorazd Fišer, ki zastopa Boštjana Kopčiča, je pridal, da je šlo zgolj za razširjeno obliko intervjuja, ki ga je Žgajnarjeva ta teden dala za enega od slovenskih tednikov. Ali pa Abramovićev zagovornik Roman Sevšek, ki je ravnanje tožilstva v tem primeru primerjal celo s povojnimi montiranimi procesi.
