Svojo odločitev je utemeljila na ugotovitvah komisije za izdelavo izvedenskih mnenj ljubljanske medicinske fakultete. Jarčeva je bila sicer pred razsodbo pripravljena prisluhniti tudi še kakšnemu drugemu izvedenskemu strokovnjaku iz tujine, nepovezanemu s tukajšnjimi zdravniki. A ga nato v preučevanje primera niso vključili, vendar le zato, ker starši niso zmogli plačati njegovih stroškov. Za izvedensko mnenje bi namreč morali že vnaprej založiti 18.000 evrov, ki jih niso imeli, prošnjo za brezplačno pravno pomoč pa so jim zavrnili.
Starši opozarjali zdravnike
Mali Nejc je umrl oktobra 2003 po okužbi z epstein-barrovim virusom (EBV – virus herpesa), ki povzroča infekcijsko mononukleozo. Zapleti pri tej bolezni so redki, a za malega pacienta je bila usodna zaradi dedne bolezni XLP (gre za napako v imunskem sistemu, zaradi katere ni bil odporen proti virusu), ki so jo potrdili šele po njegovi smrti. Toda starši so na možnost, da ima to bolezen, zdravnike opozarjali že dalj časa. Mama je namreč v otroštvu izgubila dva brata, umrla sta pri treh oziroma enem letu. Takrat se je sicer laično govorilo, da sta umrla zaradi cepljenja, a vzrok je bil v okužbi z EBV in infekcijski mononukleozi. Ko je med nosečnostjo izvedela, da bo rodila dvojčka in da bo eden deček (za XLP obolevajo le moški, prenašalke pa so ženske), je o svojih sumih obvestila tudi zdravnico na pediatrični kliniki.
Po porodu zaradi možnosti bolezni imunskega deficita Nejčka niso cepili proti tuberkulozi, iz istega vzroka so ga redno vozili tudi na kontrolo v alergološko ambulanto. Kot piše v tožbi, so pregledi krvi sčasoma začeli kazati na določene bolezenske spremembe, tudi na možnost dedne bolezni. A se zdravniki za genetsko preiskavo, s katero bi se lahko enostavno prepričali, ali ima deček XLP ali ne, niso odločili. Če bi to preverili še pred okužbo z EBV, bi mu z 90-odstotno verjetnostjo življenje rešili s presaditvijo kostnega mozga, so prepričani starši. Tako pa so presaditev (darovalka je bila sestra dvojčica) opravili šele po okužbi. Tehnično je sicer uspela, a mali pacient je vseeno tri dni pozneje umrl.
Nekatera vprašanja ostala odprta
Kljub vsemu je komisija za izvedenska mnenja ocenila, da zdravniki niso ravnali malomarno. Po njihovem mnenju so pravilno predvidevali vzrok bolezni, zdravljenje pa je bilo primerno tedanjemu znanju in skladno s priporočili v literaturi. Kot so zapisali v strokovnem mnenju, presaditev kostnega mozga ne odpravi XLP, ampak jo le zavira. In še, da je bilo do leta 2003 v medicinski literaturi v zvezi s to boleznijo opisanih 12 primerov presaditve kostnega mozga, le v treh primerih so bili pacienti stari manj kot tri leta in pol. Glede na tako majhen vzorec pa ni bilo mogoče trditi, da je presaditev mednarodno sprejeta medicinska doktrina, so navedli. Hkrati so tudi zapisali, da XLP ali EBV nista predstavljala neposrednega vzroka smrti, pač pa je bila smrt posledica hude krvavitve v prebavila zaradi akutne razjede v želodcu, k čemur je pripomogel hemoragični infarkt v pljučih. Na vprašanji, zakaj pri dečku niso prej naredili genetske preiskave in ali so transplantacijo opravili prepozno, pa sodišče ni dobilo odgovora.
Kljub temu sodnica ni ugodila staršem, da bi v primer vključili še kakega drugega (cenejšega) slovenskega izvedenca, če že za tujega niso imeli dovolj finančnih sredstev. Razsodila je na podlagi razpoložljivih podatkov in pričakovano zavrnila tožbo, s katero so starši in pokojnikova sestra od kliničnega centra in zavarovalnice zahtevali dobrih 62.000 evrov odškodnine. Odločila je tudi, da morajo tožniki plačati tudi nekaj več kot 1400 evrov pravdnih stroškov. Sodba še ni pravnomočna.