Če je po eni strani o težavah sodstva in sodnikov javnost obveščena precej dobro, ji je po drugi strani precej manj znanega o problemih, s katerimi se pri svojem delu soočajo državni tožilci, čeprav daje njihov trud prav tako močan pečat delovanju pravne države. In kaže, da so težave tožilcev resnično vse večje, saj se je v zadnjem času že večkrat zgodilo, da zaradi preobremenjenosti nekatera tožilstva preprosto niso mogla zagotoviti udeležbe tožilca na glavni obravnavi na sodišču. Da je položaj resnično skrb zbujajoč, pa več kot nazorno kaže podatek, da so se tožilci zaradi preobilice dela prisiljeni s svojimi primeri ukvarjati tudi v prostem času, celo ponoči in ob koncih tedna. Ker se takšen položaj vleče že nekaj let, se posledice vse očitneje kažejo tudi v izgorelosti tožilcev, opozarja predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije Mirjam Kline.
S kadrovsko podhranjenostjo se na tožilstvu ubadajo že vrsto let, na kar je pristojne redno opozarjalo tudi vrhovno državno tožilstvo. Že prejšnja generalna državna tožilka Barbara Brezigar je pred manj kot dvema letoma postregla z alarmantno oceno, »da dejanska kadrovska zasedba in odlaganje razpisov s strani pristojnega ministrstva celo v primerih, ko gre samo za nadomestitve in ne za izboljševanje kadrovske zasedbe na državnih tožilstvih, ogroža izvajanje funkcije pregona, posledično pa tudi izvajanje funkcij kazenskega sodstva«.
Pozabili na tožilce
Od takrat se glede na prej omenjene skrb zbujajoče podatke očitno ni prav dosti spremenilo, čemur na podlagi informacij o stanju na treh največjih tožilstvih pri nas pritrjuje tudi Mirjam Kline, drugače vodja oddelka za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto na ljubljanskem tožilstvu. Na mariborskem, celjskem in ljubljanskem tožilstvu se namreč soočajo z isto težavo – s prevelikim razkorakom med številom tožilcev in sodnikov. Na ljubljanskem območju tako skupaj 43 tožilcev pokriva delo okoli 70 sodnikov, v Mariboru je to razmerje 21 proti 37 v korist sodnikov, medtem ko je v Celju 20 tožilcev in 28 kazenskih sodnikov.
Podatek o razmerju med tožilci in sodniki je pomemben zato, ker se je država zadnja leta prek projekta Lukenda trudila zmanjševati sodne zaostanke, po eni strani z večjim obremenjevanjem sodnikov, ki so morali obravnavati večje število zadev, po drugi strani pa z zaposlovanjem številnega dodatnega sodnega osebja, ki je občutno pripomoglo k zmanjšanju zaostankov. A so pri tem odgovorni očitno pozabili na tožilce, čeprav bi moralo biti zaradi narave njihovega dela njihovo število vsaj okvirno primerljivo s številom sodnikov. »Po drugi strani namreč ni nihče zagotovil, da bi se temu primerno povečalo tudi število tožilcev, tako da je moralo enako število tožilcev pokrivati vsaj enkrat večje število sodnikov. Od začetka Lukende v letu 2006 se je tako povsem porušilo razmerje tožilec–sodnik, saj je število tožilcev ostalo praktično nespremenjeno,« pojasnjuje Klinetova.
Na ljubljanskem območju imajo, kot rečeno, skupaj 43 tožilcev, čeprav je za to območje sistematiziranih 56 delovnih mest. Vzrok za takšno stanje je zagotovo tudi premajhno število razpisov za tožilce v zadnjih letih. In če je bilo na tistih redkih razpisih v minulih letih premalo primernih kandidatov za tožilce, je položaj v zadnjem obdobju, ko se na razpise javlja vse več dobrih kandidatov, diametralno nasproten – saj zaradi težkega finančnega položaja v državi enostavno ne morejo več objaviti toliko razpisov, kot bi si jih želeli, pravi Mirjam Kline.
Premalo časa za pripravo
Pomanjkanje v tožilskih vrstah se je zato začelo odražati na drug način, predvsem v preobremenjenosti, saj morajo tožilci zaradi kadrovske podhranjenosti obravnavam na sodiščih vsak teden nameniti tri ali celo štiri dni. Čeprav predstavljata tudi glede na ugotovitve tujih ekspertov skrajno še dopustno obremenitev za tožilce dva razpravna dneva na teden. V nasprotnem jim za pripravo na obravnave, priprave obtožnih predlogov, vodenje predkazenskega postopka in druge obveznosti ostane absolutno premalo časa. Tako niti ne preseneča, da je vse skupaj pripeljalo celo do tega, da v zadnjem obdobju tožilcev preprosto ni bilo na nekatera sojenja, ker na tožilstvu niso imeli dovolj ljudi za »pokrivanje« vseh obravnav.
Finančne omejitve blokirajo nove zaposlitve
Kljub hudim težavam, s katerimi se soočajo slovenski tožilci, posluha zanje pri vladi in pristojnem ministrstvu vsaj za zdaj očitno ni. Nasprotno, vse kaže, da se jim obetajo celo še težji časi. Na vrhovnem državnem tožilstvu namreč pravijo, da njihovim opozorilom o nujni kadrovski krepitvi tožilstva pristojno ministrstvo že v preteklosti ni vedno sledilo, trenutno pa največjo oviro za povečanje števila tožilcev predstavlja proračun, saj predlog proračuna za prihodnje leto ne omogoča niti ohranitve obstoječega obsega zaposlenih. »Na postavkah za plače za ohranitev sedanje kadrovske strukture v prihodnjem letu primanjkuje osem odstotkov, zaradi česar vrhovno državno tožilstvo ne more podajati predlogov za dodatne zaposlitve novih tožilcev, saj je vezano na dolžnost spoštovanja finančnih omejitev,« so pojasnili v uradu generalnega državnega tožilca dr. Zvonka Fišerja.
Zato je še toliko težje razumljiv odziv notranjega ministrstva, ki v maniri aktualne vlade krivca za vse težave išče predvsem v vrstah prejšnje vladajoče koalicije. Na ministrstvu so nam namreč povedali, da so »po prevzemu pristojnosti na področju delovanja državnega tožilstva takoj prekinili z nesprejemljivo prakso nekdanjega pravosodnega ministra Aleša Zalarja, ki kljub zakonito podanim predlogom za razpis prostih mest državnih tožilcev slednjih ni razpisoval«. Zatrdili so tudi, da je ministrstvo objavilo vse razpise za prosta tožilska mesta, za katera je prejelo predlog – ob čemer so »pozabili« omeniti, da je vrhovno državno tožilstvo pri podajanju predlogov za nove zaposlitve seveda močno finančno omejeno.
