Potrjeno: premil pregon tožilstva

Zahrbten in dobro načrtovan napad

Šestindvajsetletni diplomirani pravnik, ki na ljubljanski pravni fakulteti pripravlja doktorat, je oktobra 2013 s 14-centimetrskim nožem od zadaj zabodel asistenta farmacevtske fakultete Roka Š. Vlaović je napad pripravljal cel mesec, s svojo žrtvijo pa je navezal stik po elektronski pošti. Pretvarjal se je, da je študentka farmacije, in si ustvaril lažni elektronski naslov. V komunikaciji z žrtvijo je izvedel, kdaj Rok Š. odhaja iz službe, in v bližini našel zapuščeno garažo. Kritičnega dne je vanjo parkiral svoj avtomobil, si povil roko in žrtev zvabil, da mu pomaga pri nošenju gradbenega materiala iz avta. Ko se je Rok Š. sklonil, ga je zabodel. Ko se je pognal v beg, je tekel za njim, dokler Roku Š. ni na pomoč priskočil naključni mimoidoči. Če reševalci ne bi prišli izjemno hitro, Rok Š. napada ne bi preživel, saj je izgubil skoraj polovico krvi v obtoku.

Sin zdravnika Miodraga Vlaovića, ki se je decembra 2013 ujel v korupcijsko afero v zdravstvu, je po napadu avtomobil odpeljal v avtopralnico, da je zabrisal sledi, nato pa v komisijsko prodajo. Vse okoliščine pred, med krvavim napadom in po njem so več kot očitno nakazovale, da je šlo za premišljen poskus umora in ne zgolj uboj, ki je za nameček zgolj zaradi obilice sreče ostal pri poskusu. A ljubljansko tožilstvo se je kljub temu odločilo za nenavadno mil pregon Vlaovića, ki so ga priče opisale kot izjemno inteligentnega in vljudnega »zlatega dečka«.

Napake na prav vseh stopnjah pregona

O nenavadno mili pravni kvalifikaciji Vlaovićevega zahrbtnega napada smo v Dnevniku že poročali, primer pa se je zazdel nenavaden tudi generalnemu državnemu tožilcu Zvonku Fišerju, ki je odredil strokovni pregled dela ljubljanskih tožilcev Zorana Milanoviča, Dragice Abrahamsberg, Alenke Jesenko in Katjuše Čeferin.

Nadzor je pokazal, da so vsi štirje tožilci, ki so v različnih vlogah sodelovali pri preiskavi in pregonu Vlaovića, naredili strokovne napake pri presoji kaznivega dejanja. »Dejstva in zbrani dokazi v predkazenskem postopku in v kazenski ovadbi so dajali dovolj podlage za utemeljen sum, da je obdolženi storil poskus kaznivega dejanja umora,« nam je nepravilnosti tožilcev že na samem začetku preiskave pojasnila Marjetka Raušl Lesjak z vrhovnega državnega tožilstva. Nadaljevalo se je podobno. Dežurni državni tožilec je v zahtevi za preiskavo ravnanje Vlaovića opisal z dejstvi, ki so že sama po sebi predstavljala poskus umora, vendar je obdolženčevo ravnanje napačno opredelil kot poskus uboja. Tudi državna tožilka, ki je spisala in vložila obtožnico, bi morala dejanje vsekakor opredeliti kot poskus umora. Napako je storila tudi tožilka, ki je obtožnico in predlog štirih let zapora zastopala na sodišču. Njena odločitev ni bila v skladu s splošnimi navodili o pogajanjih in predlaganju sankcij v primeru priznanja krivde. »Pregled zadeve je pokazal na slabosti, ko pri posamezni zadevi dela vrsta državnih tožilcev, kar je posledično pomenilo zmanjšanje posamične odgovornosti za rezultat dela,« so pod črto ugotovili na vrhovnem tožilstvu in dodali: »Predlagano kazen, tudi ob podani pravni opredelitvi – poskus uboja –, je pregled ocenil kot prenizko.«

Dva izmed štirih tožilcev sta se celo strinjala z ugotovitvami nadzora in se nanje niti nista pritožila, dve pritožbi pa sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni. Dokončno poročilo o nepravilnostih je romalo v osebne spise vseh štirih državnih tožilcev, kar bo najverjetneje negativno vplivalo na redne ocene njihovega dela. Z nepravilnostmi so seznanjeni tudi vsi vodje okrožnih državnih tožilstev in specializiranega državnega tožilstva, z namenom, da se podobne strokovne in organizacijske napake ne ponovijo še kje drugje. Na sam Vlaovićev primer pa ugotovitve strokovnih napak ne morejo vplivati, saj je njegova kazen, ki jo menda že prestaja na polodprtem oddelku, pravnomočna.