Višji državni tožilec Ivan Žaberl je v sklepni besedi za obdolženega Avstrijca Fridricha Grechhamerja, ki je bil v času nesreče zaposlen v podjetju Teufelberger in je bil odgovorni vodja del na Golteh, zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu predlagal dve leti pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo štirih let. Obtožnico proti drugoobtoženemu Slovencu Bernardu Friclju, ki je bil v tistem obdobju obratovodja v družbi RTC Golte, pa je pred kratkim umaknil. Presodil je, da ni dokazov, da je bil tudi Fricelj odgovoren za smrt delavcev.
Padla sedem metrov globoko
Spomnimo, da je družba RTC Golte leta 2002 z avstrijskim podjetjem Teufelberger sklenila pogodbo za zamenjavo dotrajane nosilne vrvi na nihalni kabinski žičnici. Avstrijci so takšna dela opravljali doma in v tujini in so imeli na tem področju dolgoletne izkušnje. Obdolženi Grechhamer je denimo v zagovoru dejal, da se je prvič po tridesetih letih dela soočil s takšno tragedijo in da dela sploh niso nevarna, če ves postopek poteka tako, kot je treba.
Vodstvi obeh družb sta se dogovorili, da bo avstrijskim strokovnjakom pomožna dela pomagalo opraviti osem delavcev iz RTC Golte. Glavni vzrok takšne odločitve je tičal v varčevanju. Če bi iz Avstrije prišla celotna ekipa, bi namreč to naložbo podražilo. Med izbranimi delavci sta bila tudi Mazej in Herlah. Usodnega 9. oktobra 2002 sta dobila navodilo, da morata na delovišču na spodnji postaji Žekovec popraviti 72 ton težko protiutež, ki je bila nameščena kakšna dva metra previsoko. V zgodnjih dopoldanskih urah sta se spustila v jašek, stopila na nezavarovano desno protiutež in začela demontažo varovalne potisne plošče nosilne vrvi. Ker za to delo po mnenju tožilca nista bila usposobljena in ker ju nihče od odgovornih ni nadzoroval, sta naredila usodno napako. Odmontirala sta tudi glavno potisno ploščo, zato je nosilna vrv zdrsnila iz nje, protiutež pa je skupaj z njima zgrmela sedem metrov globoko.
Žagala sta vejo, na kateri sta sedela
Tožilec Žaberl je obdolženemu Fridrichu Grechhamerju očital, da kot odgovorni vodja del delavcem ni zagotovil varnega dela, da ni izdelal in sprejel pisne izjave o varnosti in da je dovolil, da so pomožni delavci brez nadzora izvajali posebno zahtevna vzdrževalna dela, za katera niso bili strokovno usposobljeni. V sklepni besedi mu je med drugim očital, da je bil malomaren.
Grechhamer je že med sojenjem senatu pojasnil, da mu je sicer zelo hudo, ker se je zgodila tako grozna nesreča, da pa se zanjo ne počuti odgovornega. Pričakoval je namreč, da bo družba RTC Golte za delo na terenu izbrala izkušene ljudi, in ni niti pomislil, da delavca morda nista strokovno usposobljena za zahtevna dela na višini. Njegov zagovornik, odvetnik Rok Petrič, je senatu predlagal oprostilno sodbo, ker bi po njegovem mnenju moral tožilec krivdo za nesrečo iskati drugje. Opozoril je, da vodilni iz obeh družb, ki sta sklenili pogodbo, niso podpisali sporazuma, v katerem bi jasno določili odgovorne osebe za posamezne varnostne ukrepe. V sporazumu bi morali obe strani jasno določiti odgovorno osebo, vendar je nista.
Grechhamer je po odvetnikovih besedah dal jasna in natančna navodila, ki pa se jih ponesrečena delavca žal nista držala. »Zakaj se nista držala navodil, ne bomo nikoli izvedeli. V bistvu sta žagala vejo, na kateri sta sedela. Navodilo je bilo namreč jasno in se je glasilo: 'Odstranita varnostno ploščo!' Ali bi moral obtoženi vedeti, da bosta ravnala drugače?« je dejal odvetnik Rok Petrič in senat še posebej opozoril, da se zadeva ne sme končati z obsodilno sodbo samo zato, ker si tožilstvo in svojci pokojnih želijo, da bi bil pač nekdo spoznan za krivega. Če bo Grechhamer obsojen, bo šlo za razširjeno razlago blanketnih norm, kar je v nasprotju z eno od odločb ustavnega sodišča, je še dejal. Odločno je zavrnil tudi trditve tožilstva, da pokojna delavca nista bila usposobljena za posebno zahtevna dela in da v času nesreče, torej ko sta odvila napačno ploščo, nista bila pod nadzorom.