Vsako leto na tisoče ljudi neposredno ali posredno postane žrtev kaznivega dejanja, kar pomeni, da izgubijo sorodnika ali so sami poškodovani, pretepeni, okradeni, oropani, spolno zlorabljeni, tarča družinskega nasilja. V vseh teh letih je Beli obroč pomagal mnogim od njih. V enem zadnjih primerov, je povedala Intiharjeva, so materi in sinu nudili nekajletno pravno pomoč zaradi nasilja v družini – sprva fizičnega, nato še psihičnega. Mati je tako ravno pred dnevi vendarle postala lastnica stanovanja, v katerem živi.
Odvisni od finančnih donacij
Beli obroč nudi žrtvam brezplačno pravno, psihosocialno in materialno pomoč ter izobražuje strokovne delavce, ki delajo z žrtvami. Najpogosteje se ukvarja s primeri fizičnega in psihičnega družinskega nasilja, nanje se obračajo matere, pa tudi očetje iz takšnih družin. Tudi otroci so vključeni v proces reševanja težav, med drugim gre za stike pod nadzorom, ki potekajo v tako imenovani prijazni sobi – v dogovoru z društvom jih določa sodišče. V prijazni sobi (v Sloveniji jih je štirinajst) potekajo tudi zasliševanja otrok. Tudi ta odreja sodišče. Zaslišanje vodi strokovnjak izpraševalec, ostali strokovnjaki (socialni delavec, psiholog, odvetnik, kriminalist) pa ga spremljajo prek videokonference.
Po besedah sogovornice žrtvam psihosocialno pomoč nudijo najboljši psihoterapevti s posebnim čutom za pomoč ranljivim ljudem, pomagajo pa jim tudi najboljši odvetniki, ki delujejo v slovenskem prostoru. Na ta način ljudem, ki v tistem trenutku ne vidijo izhoda iz stiske, pokažejo marsikatero novo pot, v oporo pa so jim tudi v različnih sodnih postopkih.
»Pričakovanja žrtev, ki so v stiski, so pogosto nerealna. Zato smo najbolj zadovoljni, ko žrtvi psihoterapevt prisluhne in ji nato realno predstavi situacijo, v kateri se je znašla. Najhujše težave pa nastanejo, če se nad žrtvijo poleg vseh vrst družinskega nasilja (fizičnega, psihičnega in spolnega) izvaja tudi 'materialno nasilje'. Glede tega jim ne moremo veliko pomagati, saj smo odvisni od finančnih donacij dobrih ljudi, od prispevkov članov društva in prispevka iz naslova dohodnine. Na društvu nimamo nobenega redno zaposlenega, delamo prostovoljno in brezplačno, država pa tudi ne prispeva nobenih finančnih sredstev,« pripoveduje Intiharjeva in dodaja, da glede strokovnega dela vidijo edino možnost v zaposlitvi vsaj enega delavca. Če se to ne bo zgodilo, se ne morejo nadejati, da bi bili pri državnih in evropskih projektih uspešni. »V preteklem letu na razpisih za projekte za humanitarna društva, konkretno za žrtve kaznivih dejanj, nismo uspeli ravno zaradi tega, ker nimamo nobenega zaposlenega. Brez finančne podpore države, ki bi omogočila zaposlitve na sedežu društva v Ljubljani, pa tudi v koprski, velenjski in celjski enoti, ne moremo poslovati optimalno,« je pojasnila sogovornica.
Petnajst štipendij
Kljub težavam so v enajstih letih s pomočjo donatorjev zbrali precej denarja. Z njim so opremili vseh 14 prijaznih sob in tudi nekaj varnih hiš. A v preteklosti so lahko žrtvam nudili precej več materialne pomoči kot danes. Razmere v družbi so se medtem spremenile, spremembe pa so prizadele ravno najbolj ranljivo skupino ljudi, tiste, ki so pomoči najbolj potrebni. Društvo sicer nudi materialno pomoč v obliki darilnih kartic, s katerimi je moč nakupiti najnujnejša živila za preživetje, z denarjem pa ne posluje. V tem šolskem letu nudijo tudi štipendije 15 dijakom in študentom iz družin, ki so žrtve kaznivega dejanja. Tudi te so plačane iz donacij.
In kaj bi bilo treba spremeniti na zakonodajnem področju, da bi se izboljšal položaj žrtev? »Na področju zakonodaje je bilo še posebej v zadnjem času narejenega veliko, vendar bi se morale za izboljšanje položaja žrtev institucije bolj povezovati in sodelovati med seboj. Reševanje te problematike bi teklo hitreje, če se ne bi utapljali v preobsežni administraciji. Morali pa bi se tudi držati načela – od besed k dejanjem,« pravi Milojka Vida Intihar.
