Obtožena Petra Veber z Raven na Koroškem je na lastni koži občutila, da slovensko pravosodje ne pozna milosti, kadar se v vlogi oškodovanca znajde kdo iz njegovih vrst. V ravnanju Korošice so namreč kriminalisti in tožilstvo zaznali znake kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, za kar je zagrožena kazen od enega do petih let zapora.
Dogodek sega v 27. januar 2012, ko so k dežurni preiskovalni sodnici slovenjgraškega sodišča kriminalisti privedli Vlatka Nikolova, osumljenega, da je v sostorilstvu zagrešil predrzni vlom. Vezonikova je po zaslišanju ocenila, da osumljenec sodi v pripor.
V ogledalu zagledala temen kombi
Ko je Vezonikova tistega dne okoli 23. ure zapuščala sodišče, je na parkirišču opazila, kako se Nikolov poslavlja od svoje partnerice Petre Veber. Vebrova je sodnici ob tem srečanju rekla nekaj nerazumljivega in ji zaželela lahko noč. »Lahko noč,« ji je odvrnila sodnica, sedla v službeni avto in se odpeljala proti domu.
Kmalu zatem je v vzvratnem ogledalu opazila, da ji sledi črn kombi. Za krmilom je sedela ista ženska, ki jo je prej videla na parkirišču, kako se objema z osumljencem. Vezonikova trdi, da se je tedaj hudo prestrašila. »Nedvomno je vedela, s katerim avtom sem, in zato, da bi se mi maščevala, mi je vzbudila občutek ogroženosti,« je potožila sodišču. Upočasnila je v upanju, da jo bo kombi prehitel, ker pa tega ni storil, je poklicala policijo in se ustavila na osvetljenem parkirišču v Bukovski vasi.
Tam je ustavila tudi Vebrova. Zanimivo, še preden so na kraj prišli policisti, je sodnica pogumno izstopila iz avtomobila in odšla Vebrovo vprašat, kaj hoče od nje. Ženska ji ni odgovorila, temveč je obrnila kombi in ga zapeljala na parkirišče čez cesto.
Vebrova je svoje ravnanje sodišču utemeljila takole: tistega večera je ona prva zavrtela telefonsko številko 113. Policistom je namreč sporočila, da avtomobil pred njo ogroža prometno varnost. »Kjer je bila omejitev 90 kilometrov na uro, je vozila 50, kjer je bila omejitev 50, je vozila 70. Ko je nasproti pripeljal avtomobil, je sunkovito zavirala, potem spet naglo pohodila plin,« je opisovala vožnjo Vezonikove. Izgovarjala se je še, da ji ni bilo znano, da je ta »nevarna« voznica tista ženska, ki je nekaj minut pred tem ukazala pripreti njenega partnerja.
Dejstvo je, da se policisti niso odzvali na klic Vebrove. Ko pa jih je na pomoč poklicala sodnica, so odhiteli na kraj dogajanja. Policist je Vebrovo opozoril, da se nima kaj voziti po tej cesti, obdolženka pa jim je ugovarjala, da gre za javno cesto in da ji vožnje po njej ne morejo prepovedati. Na kraj dogajanja se je pripeljala tudi strojepiska sodnice Viktorija B. »Bila je bleda, vsa se je tresla,« je priča opisala oškodovanko.
Neuvidevnost zaostrila kazen
Vebrova, ki se je branila brez odvetnika, je v svojem zagovoru vztrajala pri trditvi, da sodnice ni hotela ustrahovati. »Ne vem, zakaj bi bili vi tako pomembni, da se ne bi smela voziti za vami. Vi ste se odločili, da sem vam hotela nekaj narediti,« se je jezila. Če bi se hotela komu maščevati, ne bi prej klicala policije, je izpostavila. »Ko je policist prišel na kraj dogodka, je ugotovil, da nisem naredila nič. Če bi, bi me verjetno kam odpeljal,« je dejala.
Mariborski tožilec Iztok Krumpak je v svoji sklepni besedi predlagal leto in tri mesece zapora, kar je pri Vebrovi izzvalo ogorčenje. »Vozila sem po javni cesti, nikogar nisem ogrožala,« je vztrajala in upala, da jo bo mariborska okrožna sodnica Barbara Nerat, ki je vodila sodni postopek, oprostila obtožbe.
A njenih pričakovanj sodnica ni izpolnila. Neratova jo je nepravnomočno obsodila na leto dni zapora. Po oceni sodnice Vebrova s svojim ravnanjem res ni povzročila hujših posledic. Kljub temu pa si je obdolženka zaslužila strogo kazen, ker ni nikoli obžalovala svojega početja in ni marala spoznati, da je maščevanje uradni osebi hudo resen delikt. »Prisežem pri meni ljubih, da odločitev sodišča nima zveze s tem, da je oškodovanka sodnica,« je v ustni obrazložitvi zatrdila Neratova.