Markačeva je v tožbi zapisala, da jo je 15. marca 1999 zvečer ob prihodu domov čakalo prazno stanovanje, ker se je mož zatekel na policijo, kjer je prosil za zaščito. CSD je izdal začasno odločbo, ji odvzel otroka in ju dal v rejo neznancem. »Hčeri so mi odvzeli zgolj na podlagi nepreverjene izjave takratnega moža,« je povedala na sodišču. Ker je vse kazalo, da bodo deklici ločili (mlajša bi šla k očetu, starejša, katere oče je že umrl, pa v rejništvo), je predlagala, naj ju dajo v rejo njeni materi, kar se je tudi zgodilo, po koncu razveznega postopka leta 2003 pa so mlajšo punčko dodelili očetu, starejša je ostala pri babici. Leta 2006 je vložila tožbo za predodelitev mlajše hčere, ker je bil nekdanji soprog pogosto službeno odsoten, njegova nova partnerica pa otroka ni hotela sprejeti, in junija se je deklica res vrnila domov. A starejše hčere ji CSD še vedno ni hotel predati – to se je zgodilo šele po posredovanju varuha človekovih pravic, je trdila tožnica.
A sodišče se je postavilo na stran CSD, ki je dokazoval, da se Markačeva med letoma 2003 in 2006 za starejšo hčer sploh ni zanimala in da prekinitve rejništva sploh ni zahtevala. Poleg tega sta bila otroka, razen prvi mesec po odvzemu, v rejništvu na podlagi materinega pristanka in ne po odločitvi uslužbenk CSD – prostovoljno je namreč podpisala sporazum o dodelitvi babici. Sama naj bi tudi prvi mesec po odvzemu priznala, da živi v okolju, neprimernem za vzgojo otrok. Na odločitve CSD je vplivalo tudi to, kar so o tožnici vedeli že od prej. Po njihovih podatkih je že leta 1995 opuščala skrb za hčer in jo prepuščala starim staršem. Sorodnica njenega prvega partnerja je denimo pričala, da je po njegovi smrti včasih otroka kar pustila in za nekaj dni izginila. mfr