Sodni izvedenec za psihiatrijo dr. Dragan Terzič se strinja, da je trenutni osnovni rok, ki predvideva petletno obvezno zdravljenje, bržkone prekratek: »Treba se je zavedati, da gre pogosto za ljudi s kroničnimi motnjami ali boleznimi. Zato je pet let po mojem mnenju zanesljivo prekratek okvir. Problem je v tem, da ti ljudje pogosto, ko ni več pravne 'prisile' glede obveznega zdravljenja, ne čutijo več potrebe po zdravljenju, po rednih kontrolah, po zdravilih. Kar lahko pripelje do tega, da se bolezen ponovi ali stopnjuje«.
Vprašanja primernosti zakonodajne ureditve, ki določa obvezno psihiatrično zdravljenje nevarnim posameznikom z duševnimi motnjami ali boleznimi odpira sobotna tragična smrt 64-letnika iz Zgornje Kungote, nad katerega naj bi roko dvignil nasilni sin Robert Supančič. Ta je pred leti v neprištevnem stanju ubil tudi svojo mater. Po sobotnem umoru so ga aretirali v Avstriji, kjer v tamkajšnjem priporu čaka na izročitev Sloveniji. Zaradi duševne bolezni, ki je botrovala umoru matere, se je moral od leta 2003 do 2005 zdraviti na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, naslednja štiri leta pa so mu dovolili le ambulantno zdravljenje. Od leta 2009 dalje je po mnenju več komisij formalnopravno veljal za »ozdravljenega« in nenevarnega okolici.
Za več odgovornosti zdravnikov in socialnih delavcev
Po oceni vodje mariborskega okrožnega tožilstva Draga Škete je zgrešena sprememba kazenskega zakonika iz leta 2012, ki je ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja skrajšala z deset na pet let, enako kritičen pa je tudi do spremembe zakona o duševnem zdravju iz leta 2009. Slednji namreč določa, da lahko lečeči zdravnik, center za socialno delo, družinski član ali tožilstvo predlagajo, da se osebo, ki ji je potekel ukrep obveznega zdravljenja, brez njegovega soglasja namesti še v zaprti oddelek zdravstvene ustanove. »V praksi se žal dogaja, da je prav tožilstvo tisti prvi organ, ki nazadnje predlaga tak ukrep, kar se mi ne zdi prav, saj bi moralo biti tožilstvo izvzeto ali pa vsaj ultima ratio – zadnja možnost od udeležencev, ki predlagajo takšen ukrep. To odgovornost bi morali v okviru civilnega nepravdnega postopka prevzeti bodisi zdravniki bodisi center za socialno delo,« je prepričan Šketa.
Po neuradnih informacijah so morali tožilci prav v teh dneh podati takšno vlogo v primeru moškega, ki je maja 2009 v stanju zamračenega uma umoril Mariborčanko. Sodišče mu je izreklo ukrep obveznega zdravljenja in varstvo v zavodu, ki se bo iztekel danes, a vse kaže, da se obsojenec ne bo smel vrniti v običajno življenje, ampak bo na podlagi zakona o duševnem zdravju s forenzične psihiatrije premeščen na zaprti oddelek med psihiatrične bolnike. Šketa tega primera ni želel komentirati, ker je postopek tajen.
Četudi tožilstvu uspe spraviti nevarno osebo nazaj v psihiatrično oskrbo, tam naletijo na nove ovire. Takšnih bolnikov namreč psihiatrični zavodi praviloma nočejo sprejeti z izgovorom, da zanje niso prostorsko, tehnično in kadrovsko primerno opremljeni. Na forenzičnem oddelku mariborske psihiatrične bolnišnice smejo biti namreč ti bolniki nameščeni zgolj za obdobje sodnega ukrepa. »V tujini imajo zavodi za prestajanje kazni urejene posebne prostore za tovrstne bolnike, ker utegnejo biti bistveno bolj nevarni od klasičnih obsojencev. Pri nas pa za te ljudi običajno skrbi zdravstveno osebje,« je ogorčen Šketa.
Okvir petih let je prekratek
»Ne smemo biti prenagljeni, saj je takšnih primerov (kot je primer Roberta Supančiča, op. p.) izjemno malo, ravno tako pa ne smemo biti malomarni in moramo takšne primere obravnavati skrbno. Tudi v smislu razmisleka o podaljšanju obdobja obveznega zdravljenja in možnostih terapije,« o štajerski tragediji razmišlja penolog dr. Dragan Petrovec, ki v isti sapi dodaja, da mora imeti pri morebitnih spremembah zakonodaje glavno besedo psihiatrična stroka, ne pa navidezna humanost in zgolj pravniška stališča.
Pogled v obrazložitev novele kazenskega zakonika, ki je skrajšala obvezne roke psihiatričnega zdravljenja z deset na pet let, pokaže, da so zakonodajalci na psihiatrično zdravljenje »pozabili« ob pripravi temeljite Šturmove prenove kazenske zakonodaje iz leta 2008. Tedaj se ob pisanju novega kazenskega zakonika s tem področjem niso ukvarjali in so računali, da ga bodo še istega leta pokrili bodisi posebni zakon ali pa dopolnitve zakona o duševnem zdravju. Ker se ne eno ne drugo ni zgodilo, je pravosodno ministrstvo ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja določilo šele čez štiri leta v noveli kazenskega zakonika, vzporedno z vzpostavitvijo forenzičnega oddelka psihiatrije v Mariboru. Ves ta čas (do leta 2012) se je tako »začasno« uporabljala ureditev iz starega kazenskega zakonika, ki sega v daljno leto 1994. Ko so pred dobrima dvema letoma obvezno psihiatrično zdravljenje skrajšali z desetih na pet let, pa konkretnejših razlogov (razen omembe napredka medicine na tem področju) niso navedli.
