Mekinda je lanskega 8. julija z osebnim avtom zapeljal iz stranske ulice Trbeže na prednostno Šmartinsko cesto v Ljubljani, pri tem pa zaprl pot vozniku yamahe Simonu Kozjeku. Ne da bi nesrečnemu motoristu pomagala, sta z dekletom z nezmanjšano hitrostjo odpeljala naprej do bencinskega servisa, kupila ponjavo in z njo pokrila parkirani avto. A so povzročitelja kljub temu že dan pozneje odkrili policisti. Izkazalo se je, da je bil v času nesreče pod vplivom metadona, v organizmu pa je imel tudi benzodiazepin, diazepam in nordiazepam. V sojenje so vključili tudi izvedenca, ki je ocenil, da bi Mekinda glede na položaj avta v križišču moral opaziti motorista. Sedej-Grčarjeva je tako na koncu Mekindi prisodila sedem let zaradi nevarne vožnje, leto pa zaradi zapustitve poškodovanca v prometni nesreči.
Primer je romal k višjim sodnikom, ki so se strinjali z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi povzročil prometno nesrečo. Pritrdili so Sedej-Grčarjevi, da je vozil pod vplivom drog, ni upošteval prednosti in celo vozil brez vozniškega dovoljenja – odvzeli so mu ga, ker je že pred tem večkrat kršil cestnoprometne predpise. Kot piše v sodbi višjih sodnikov, je sodišče izvedlo vse dokaze in podalo prepričljivo dokazno oceno. Je pa pritožbeni senat ocenil, da pri podaji pravne ocene, sploh v delu, ki se nanaša na krivdo, obstajajo nasprotja med izrekom sodbe in razlogi zanjo, pa tudi med razlogi samimi. Tako je iz zaključkov okrožnega sodišča mogoče razbrati, da se je Mekinda zavedal kršitve prometnih predpisov, v obrazložitvi sodbe pa je navedeno, da je kaznivo dejanje storil s tako imenovano zavestno malomarnostjo. Kot piše v sodbi višjega sodišča, bo treba na novem sojenju ponovno odločiti o obtožbi ter za svojo odločitev navesti prepričljive razloge zlasti glede Mekindove krivde.
