Nesreče prizadenejo vse vpletene in njihove bližnje
Tako mednarodna združenja, ki pomagajo žrtvam prometnih nesreč, kot tudi slovenski Zavod Varna pot žrtve prometnih nesreč dojemajo v vedno širšem pomenu. Prometne nesreče namreč prizadenejo mnoge – vse udeležence in njihove bližnje. V tem duhu so pri Zavodu Varna pot v zadnjih letih začeli ponujati psihosocialno pomoč tudi povzročiteljem nesreč.
»Vrata so odprta vsem,« pravi Urša Čižman Štaba, prav tako klinična psihologinja, ki je zaposlena v rehabilitacijskem centru Soča, s svojim znanjem pa pomaga tudi pri Varni poti: »Pri tem ne gre niti za dajanje odpustkov niti za obsojanje. Gre za strokovno pomoč, saj se tudi pri povzročiteljih nesreč lahko razvijejo depresija, anksioznost in različne bolezni. Pojavljajo se tudi samomori. Nekateri ljudje lahko težave predelajo sami, tisti, pri katerih nastopijo težave v vsakodnevnem funkcioniranju in se začnejo izogibati družbi in pogovorom, pa potrebujejo pomoč. Pri nekaterih lahko do te potrebe pride šele čez leta, večina pa se na nas obrne kakšen mesec po nesreči.«
Obe sogovornici se strinjata, da je pomoč povzročiteljem hudih prometnih nesreč izjemno občutljiva tema, saj so na drugi strani svojci pokojnih in hudo poškodovani, ki so jih povzročitelji neposredno prizadeli. V primerih, ko se po pomoč obrneta »obe strani«, je tako nemogoče, da bi isti psiholog pomagal tako povzročitelju kot tudi njegovi žrtvi oziroma svojcem pokojnega. »Potrebna sta zaupanje in občutek varnosti, sicer je pomoč težko uspešna,« razlaga Čižman-Štabova.
Zlorabe in aroganca kot obrambni mehanizem
Reakcij na hud stres, ki prizadene tudi povzročitelje hudih prometnih nesreč, je toliko, kolikor je posameznikov in situacij. Vesno Radonjič Miholič žalosti, da včasih prihaja tudi do zlorab iskanja pomoči zgolj po nasvetu odvetnikov in z namenom izkoriščanja olajševalnih okoliščin v kasnejšem sodnem postopku. Nekateri se zatečejo tudi k neprimernim obrambnim mehanizmom, ki se navzven kažejo kot velika domišljavost, napuh in aroganca.
Po drugi strani je precej več takšnih, ki jih zavedanje, da so nekomu vzeli življenje ali ga izjemno hudo poškodovali, pahne povsem na dno. Izgubijo službe, razpadejo jim družine, kljub temu pa ne iščejo pomoči zaradi samoobtoževanja. Menijo, da si pomoči ne zaslužijo ali pa da jim tako ali tako ne bo nihče želel pomagati. Radonjič-Miholičeva se spominja primera, ko je mlajši moški, ki je zaradi preutrujenosti povzročil prometno nesrečo, v kateri so umrli otroci, za katere je bil odgovoren, več tednov pri njej zgolj nemo sedel. Kasneje je začel risati in govoriti po koščkih. Zaporna kazen mu je kot neke vrste pokora in terapija kasneje celo pomagala pri soočanju s posledicami nesreče.
Njegov primer v tem smislu še zdaleč ni osamljen. Spominja se tudi moškega, ki je pod vplivom alkohola povzročil tragedijo, v kateri sta umrla dva mlajša fanta. Tudi po prihodu iz zapora ni zmogel zaživeti nazaj, kot edini smisel in pomoč samemu sebi pa je videl sodelovanje na preventivnem področju. Nekateri se zaradi vseh pritiskov preselijo na drug konec države, v primerih, ko sta povzročitelj in smrtna žrtev v sorodu ali prijatelja, pa ti dogodki še dodatno zamajejo ožje domače okolje. Da se vzpostavijo ponovni pristni odnosi, lahko traja leta, določeni zadržki pa nad odnosi obvisijo za vedno. Posebno poglavje so tudi svojci povzročiteljev prometnih nesreč, predvsem njihovi otroci v najstniških letih, ki jih takšni dogodki najmočneje prizadenejo, nanje pa redko kdo sploh pomisli.