Zavedla ga je napačna diagnoza
Ko je bil 35-letni Konjičan Franjo Pintarič 20. decembra 2004 zaradi glavobolov sprejet na nevrološki oddelek celjske bolnišnice, so bili zdravniki prepričani, da ima povišan tlak v možganih. Takšno diagnozo so namreč postavili že dve leti prej, ko so ga prvič sprejeli na zdravljenje. Ker tri mesece star izvid magnetne resonance ni kazal posebnosti, so mu takoj po prihodu na oddelek naredili lumbalno punkcijo, po kateri se je kratek čas res počutil bolje. Dan kasneje pa je znova začel opozarjati, da ima močne in neznosne glavobole. Diagnoza, ki so mu jo postavili, je bila namreč napačna, vendar na to takrat nihče ni niti pomislil. Mislili so, da ga glava boli zaradi punkcije, čeprav je kasneje na sojenju sodni izvedenec za nevrologijo Anton Grad pojasnil, da bolniki po lumbalni punkciji nimajo neznosnih glavobolov, tako kot jih je imel Pintarič, in da bi torej morali v celjski bolnišnici pomisliti, da nekaj z njim ni v redu. V resnici je namreč imel prirojeno benigno možgansko cisto, ki je občasno pritiskala na podaljšano hrbtenjačo in onemogočala normalen pritok likvorja, to pa je tudi bil vzrok vedno hujšim glavobolom.
Obtoženi Marko Grasseli je bil njegov sobni zdravnik. Na sojenju je dejal, da je povsem zaupal diagnozi, ki so jo postavili starejši in bolj izkušeni nevrologi in da ga zjutraj na sestanku nihče ni opozoril na kakšne posebnosti. Tisti dan je dopoldan delal v ambulanti, popoldan pa je dežural na urgenci. V zagovoru je dejal, da so ga medicinske sestre z oddelka okoli 16. ure obvestile, da Pintariča znova boli glava. V prepričanju, da je glavobol posledica lumbalne punkcije, mu je odredil terapijo z vitaminom B1. Trdil je tudi, da ga je okoli 17. ure obiskal in da mu je pacient pomirjajoče odvrnil, da se počuti bolje.
Medicinske sestre niso prepričale sodnika
Toda podatki z negovalnega lista se z njegovo zgodbo niso ujemali. Medicinske sestre so namreč na list zapisale, da je Pintarič ob pol petih popoldan za kratek čas izgubil orientacijo in da so o dogodku takoj obvestile dr. Grasselija. Obtoženi je vztrajal, da to ni res in da so medicinske sestre po njegovem mnenju pomembno opazko o alarmantnem poslabšanju zdravstvenega stanja pripisale kasneje. Odločno je zatrjeval, da če bi vedel, kaj se je z bolnikom popoldne zgodilo, bi nemudoma odredil CT glave. Skratka, ure so minevale, stanje pacienta pa se je poslabševalo. Ko se zvečer okoli pol devete ure sploh ni več odzival, so na oddelku sprožili alarm in ga takoj začeli reševati. Žal je bilo prepozno. Padel je v komo in dva dni kasneje umrl.
Okrožna državna tožilka je trdno prepričana, da Grasseli za bolnika ni poskrbel tako, kot bi moral, in da medicinske sestre niso lagale, ko so na sodišču zatrjevale, da so ga pravočasno obvestile o popoldanskem dogodku. Če bi bilo res, da sestre zdravnika niso obvestile, bi v bolnišnici zagotovo sprožili preiskavo in proti njim sprožili vsaj disciplinski postopek. Po tragični smrti bi tudi od zdravnika pričakovali, da bi zagnal vik in krik in poskušal takoj razčistiti z osebjem. Vendar ni. Tudi strokovni interni nadzor, ki so ga opravili v bolnišnici, je pokazal, da ni nihče nič kriv in da do neljubega dogodka ne bi prišlo, če zdravniki ne bi bili tako strahovito obremenjeni z delom. Tožilka je senatu predlagala, naj zdravnika spozna za krivega in mu izreče pogojno zaporno kazen enega leta s preizkusno dobo treh let. Toda senat je presodil drugače. Kot je pojasnil sodnik Brišnik, ni prav nihče posumil, da diagnoza ni pravilna in da zato obtoženemu, ki je bil tisti dan zasut z drugim delom, res ne morejo očitati, da se mu ni bolj temeljito posvetil, pa čeprav je bil njegov sobni zdravnik. Sodnik je podvomil tudi o resničnosti izjav medicinskih sester, ki so usodnega popoldneva delale na nevrološkem oddelku. Za smrt Konjičana, ki je za sabo pustil mladoletnega sina in partnerico, tako ne bo odgovarjal nihče, čeprav je sodni izvedenec povedal, da bi lahko preživel, če bi ga usodnega dne do 18. ure operirali. Tovrstne operacije preživi kar 89 odstotkov pacientov.
