Napad načrtoval ves mesec
Sin zdravnika Miodraga Vlaovića, ki se je decembra lani ujel v korupcijsko afero v zdravstvu, je na Viču v Ljubljani s 14-centimetrskim nožem od zadaj zabodel asistenta farmacevtske fakultete Roka Š. Če se mu ne bi uspelo vsaj delno ubraniti, in če ne bi pomoč prišla izjemno hitro, Rok Š. napada ne bi preživel, saj je izgubil skoraj polovico krvi v telesu.
V preiskavi se je izkazalo, da se je Vlaović, ki na ljubljanski pravni fakulteti pripravlja doktorat, pretvarjal, da je študentka farmacije, in z Rokom Š. stopil v stik prek lažnega naslova elektronske pošte. Na tak način je izvedel, kdaj njegova žrtev odhaja iz službe, ter v bližini poiskal zapuščeno garažo. Kritičnega dne je vanjo parkiral svoj avtomobil in si povil roko, da je Roka Š. zvabil k pomoči pri nošnji gradbenega materiala iz avtomobila. Ko se je Rok Š. sklonil, ga je zabodel, ko je žrtvi vseeno uspelo zbežati, pa je še tekel za njo, vendar je Roku na srečo na pomoč priskočil naključni mimoidoči. Vlaović, ki so ga bližnji opisali kot izjemno inteligentnega in lepo vzgojenega »zlatega dečka«, je napad načrtoval ves mesec, pripravljen pa je bil tudi na beg: avtomobil je najprej odpeljal v avtopralnico, da je zabrisal sledi, ter nato v komisijsko prodajo.
Ker njegovo ravnanje pred napadom, med njim in po njem precej bolj ustreza kvalifikaciji poskusa umora, je pregon zaradi zgolj poskusa uboja marsikoga zmedel. Očitno tudi vrhovno državno tožilstvo: »Generalni državni tožilec je, potem ko je bil seznanjen s pravnomočnostjo, odredil nadzor nad delom nosilca spisa v tej kazenski zadevi,« nam je potrdila Marjetka Raušl Lesjak z vrhovnega državnega tožilstva.
Redki pripravljeni spregovoriti
Ko smo o pravilnosti kvalifikacije Vlaovićevega nasilnega dejanja po prvostopenjski sodbi vprašali nekaj strokovnjakov za kazensko pravo na ljubljanski pravni fakulteti, so se ti strinjali, da gre za nenavadno mil in napačen pristop tožilstva, vendar se z imenom in priimkom niso želeli izpostaviti, saj sodba takrat še ni bila pravnomočna. Ko smo jih po pravnomočnosti ponovno – najprej že pred mesecem ter nato še pred dnevi – vprašali za uradno mnenje, pa s katedre za kazensko pravo nismo prejeli nikakršnega odgovora.
Odzval se nam je le dr. Dragan Petrovec s kriminološkega inštituta na ljubljanski pravni fakulteti, ki se strinja, da je primer izjemno nenavaden: »Povsem nerazumljivo je najprej to, da se tožilstvo pogaja v zadevi, ki je povsem jasna in kjer priznanje ne pripomore k odkritju dejanja. Druga nerazumljiva stvar je, da tožilec uporabi evidentno napačno (premilo, op. p.) pravno kvalifikacijo. Tretja stvar je predmet razprave strokovnjakov za proces – ali je imel sodnik možnost zavrniti take vrste 'nepravilen' dogovor med tožilstvom in obdolžencem,« je stališče dr. Petrovca.
Glede procesnih možnosti so nam nekateri sodniki, ki se strinjajo, da je šlo za klasičen primer poskusa umora, v neuradnem pogovoru pojasnili, da sodnica na prvi stopnji ni imela druge možnosti ter je zato s težkim srcem podpisala sodbo. Ker je Vlaović očitke iz obtožnice priznal že na predobravnavnem naroku, sodišče namreč ni moglo izreči višje kazni, kot jo je predlagalo tožilstvo, niti kaznivega dejanja prekvalificirati na škodo obtoženca. Te možnosti niso imeli niti višji sodniki.