Cilj zaščititi tudi najbolj ranljive
V Sloveniji velja že od začetka leta 2006 zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, ki so ga slovenski zakonodajalci posvojili zaradi direktive evropskega sveta. Ta je nalagala, da članice EU državljanom iz preostalih članic, ki so žrtve kaznivih dejanj na tujih tleh, omogočijo izplačilo odškodnine, država pa nato namesto njih terja denar od storilcev kaznivih dejanj. S tem je zakonodaja tujcem olajšala dostop do odškodnine v drugi državi. Kasneje je zakon z novelo konec leta 2010 natančneje in širše poskrbel še za druge primere. Država tako med drugim izplača odškodnino tudi vsem žrtvam naklepnih nasilnih kaznivih dejanj, če ostane storilec neznan ali če po pravnomočni sodbi odškodnine od storilca ni mogoče izterjati. Odškodnina pripada tudi žrtvam družinskega nasilja ter otrokom in invalidom, ki se znajdejo v vlogi žrtve, s čimer je zakonodaja zavarovala tudi najbolj občutljive žrtve. Upravičencem tako država izplača odškodnino (najmanj 50 in največ 20.000 evrov), nato pa državno pravobranilstvo – če je to le mogoče – denar terja od nasilnežev.
A očitno je, da se zakon v praksi uporablja zelo redko. Država je od leta 2006 priznala odškodnino 177 upravičencem, v skupnem znesku 255.000 evrov. Čeprav je že zgolj nasilje v družini izjemno pereč in razširjen problem, je komisija lani ugodila le 20 prosilcem za odškodnino in jim v povprečju namenila 1710 evrov odškodnine.
Žrtve z roba družbe slabo podučene o pravicah
Po mnenju Horvatove zelo malo žrtev kaznivih dejanj, ki bi lahko uveljavljale odškodnine, sploh ve za to možnost, Horvatova pa se tudi sprašuje, ali pristojne institucije (centri za socialno delo, policija, tožilstvo...) žrtve sploh dovolj seznanjajo z njihovimi pravicami in možnostmi. »Zadnje čase žrtve družinskega nasilja tako in tako pogosto usmerjajo v mediacijo, s čimer se ne moremo strinjati. Verjamemo namreč, da je mediacija za marsikaj zelo dobra rešitev, vendar ne za nasilje,« razmišlja Horvatova.
Da so žrtve slabo podučene, se strinja tudi Milojka Intihar, predsednica društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj Beli obroč: »Žrtve so pogosto neuke. Pogosto prihajajo iz nižjih socialnih slojev. Kdor se obrne na nas, ga sicer poskusimo čim bolj usmerjati, kar zadeva uradne institucije, pa so ljudje pred njimi pogosto v zadregi.«
Na pravosodnem ministrstvu pojasnjujejo, da se predvsem po noveli zakona trudijo za čim boljšo seznanjenost pristojnih institucij: »Informacije s tega področja ter tudi ustrezne obrazce smo večkrat posredovali generalni policijski upravi in (tedanjemu) ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, saj imajo policija in centri za socialno delo največkrat prvi neposreden stik z žrtvijo kaznivega dejanja. V lanskem letu je predsednica komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj z uslužbenko ministrstva sodelovala tudi na izobraževalnem seminarju Socialne zbornice Slovenije in ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, na katerem je predstavila to področje.«
Naši sogovornici se strinjata, da bo morala država v ozaveščanje žrtev v prihodnje vložiti še precej več energije.
