Potreba pred moralo
»Če je bilo pred leti precej bolj razvidno, da nekdo krade z namenom, da bi povečal lastno premoženje, se zdaj vse bolj kaže, da nekateri to delajo zaradi potrebe. Na določenih območjih jeseni kradejo poljščine. Policija ukrepa, vendar je to tista kriminaliteta, ki je policija ne bo nikoli povsem odpravila. Lahko jo samo delno, saj je pač odraz stanja v družbi,« razmišlja direktor kriminalistične policije Marjan Fank.
Policisti preiščejo približno četrtino prijavljenih tatvin poljščin, katerih škoda v povprečju znaša okoli 200 evrov na tatvino. Primeri, ki jih obravnava policija, tako niso otroška rabutanja, temveč nekoliko večje tatvine, ki še vedno sodijo med bagatelna kazniva dejanja.
»Zaradi pomanjkanja številčnih podatkov se težko opredelimo, ali so te kraje posledica krize. Tovrstne tatvine so bile vedno prisotne v vseh obdobjih in razmerah, zato lahko rečemo, da so bolj posledica pomanjkanja morale in premajhnega zavedanja, da se je moral kmet za pridelek na njivi in drugod potruditi in vložiti tako denar, delo in čas. Skratka, rabutanje je še vedno kraja, še posebej, če je količina velika,« o opažanjih kmetijsko-gospodarske zbornice (KGZS) govori njihov predstavnik Robert Peklaj.
Ko tatovi ovadijo kmeta
Na generalni policijski upravi pripisujejo vedno več prijavljenih tatvin tudi boljši ozaveščenosti kmetov, ki so po njihovem mnenju postali občutljivejši za tovrstna kazniva dejanja in jih zato tudi dosledneje prijavljajo. A že podatek o »rekordnih« 36 lani zabeleženih tatvinah ni najprepričljivejši kot vrhunec doslednosti prijavljanja kraj. Takšnemu sklepanju pritrjujejo tudi na KGZS, kjer dodajajo, da o največ tatvinah slišijo z Dolenjske, najpogosteje ukradena živila pa so zelenjava, krompir in jagodičevje, včasih pa tudi grozdje in celo živina. »Policija se na prijave odzove v skladu z zakonodajo in navodili, kar žal pomeni, da učinkov oziroma posledic ni. Kmetovalci zaradi tega, ker so ukrepi organov pregona neučinkoviti, škode niti ne prijavljajo več, saj imajo s prijavami še dodatne nepotrebne stroške in delo,« je do slabe zaščite kmetov kritičen Peklaj. Po njegovih besedah se zato kmetje neredko prelevijo še v stražarje in sami odganjajo nepovabljene goste: »Pogosti so tudi primeri, ko kmet zaloti kradljivca v nasadu in ga prežene stran, pa potem kradljivci organom pregona prvi prijavijo fizični napad kmeta.«