Kot nam je včeraj pojasnila tiskovna predstavnica premogovnika Tadeja Jegrišnik, je do nezgode prišlo na trasi glavnega odvoza v območju transporterja z gumijastim trakom T40 v jami Pesje. »To je približno 200 metrov pod površino zemlje. Po prvih znakih naj bi bila vzrok za nezgodo nepazljivost delavca pri čiščenju premoga pod obratujočim transporterjem z gumijastim trakom,« je razložila.
Inšpektorja v jami še ves dan
Kmalu po dogodku sta na prizorišče prišla rudarska inšpektorja, ki sta okoliščine nesreče preiskovala še ves dan. Poleg inšpektorjev sta si mesto nezgode ogledala tudi preiskovalni sodnik in državni tožilec. »Proizvodni proces je bil ustavljen, dokler ogled mesta nezgode ni bil končan, s prihodom prve jutranje izmene pa je proizvodnja že normalno stekla,« so povedali v premogovniku. In dodali, da jih je tragični dogodek globoko pretresel in da sočustvujejo s svojci ponesrečenega rudarja. »Varstvo in zdravje pri delu je eden ključnih strateških ciljev Premogovnika Velenje, zato preprečevanju nezgod in ozaveščanju zaposlenih o pomenu varnega dela v skladu s predpisi in pravili posvečamo veliko pozornost. Obžalujemo vsako nezgodo in se s številnimi ukrepi trudimo, da bi njihovo število še znižali,« so še pojasnili.
A prav to je nekatere rudarje, ki poznajo proces dela globoko pod zemljo, očitno precej ujezilo, saj bi morali po njihovem mnenju transporter ustaviti za čas, ko poteka čiščenje. »A če bi ga ustavili, bi bilo vse narobe, vršili bi se pritiski, sledile bi sankcije,« se je eden od »kameradov« tragično preminulega Ramsa pridušal na enem od spletnih portalov.
Ponesrečeni tik pred upokojitvijo
Vendar predsednik podjetniškega sindikata rudnika Ferdinand Žerak ob tem poudarja, da imajo rudarji za vsako delo natančno izdelana pisna navodila. »Lahko pa nadzornik del v jami zaposlenim prenese tudi dodatna, ustna navodila,« je pojasnil in dodal, da bodo lahko to, kaj je šlo v tem primeru narobe, pojasnili le inšpektorji. »So pa seveda vsa dela v jami nevarna in prav vsak se lahko znajde v enakem položaju kot pokojni.«
Po Žerakovih besedah je nezgoda včeraj kot damoklejev meč visela nad rudarji, vendar o tem ni želel govoriti nihče. Bosta pa, je še dejal, tako sindikat kot uprava Premogovnika Velenje pomagala družini pokojnega. »A saj veste, kako je, noben denar ne more nadomestiti izgube moža, očeta, sina.« Kot smo še izvedeli, je bil pokojni tik pred upokojitvijo, katere se je že zelo veselil. Med drugim zato, ker bi se lahko več vozil naokrog s svojim motorjem.
Čeprav v premogovniku zatrjujejo, da se število delovnih nezgod zmanjšuje – saj so še pred dvajsetimi leti imeli več kot tisoč nezgod na leto, v zadnjih letih pa se je ta številka spustila krepko pod sto – pa je po drugi strani razumljivo, da vsak tragičen dogodek vedno znova vznemiri tako rudarje kot širšo javnost. V zadnjem času so precej pogosti tako imenovani stebrni udari, v katerih se je doslej nekaj rudarjev lažje poškodovalo. Zadnjo smrtno nezgodo pa so v velenjskem premogovniku imeli februarja 2003, ko sta v južnem krilu jame Preloge zaradi povečane koncentracije plinov metana in ogljikovega dioksida umrla dva rudarja, osem pa so jih prepeljali v bolnišnico.
»Če sem iskren, sem upal, da bomo brez nezgode zdržali dlje časa,« je priznal sindikalist Žerak. Drugače pa se je ena hujših rudarskih nesreč pri nas zgodila še tri leta pred tem, aprila 2001, ko je židka masa v jami Ojstro hrastniškega rudnika pod seboj pokopala šest rudarjev. Pet jih je umrlo, eden pa je nesrečo preživel in so ga reševalci iz jame rešili le z manjšimi poškodbami.
