Zamera zaradi posla z Narodnim muzejem
Jelinčič se je nad oba spravil oktobra 2005, ko je s svojo nacionalno stranko sklical tiskovno konferenco, na kateri je paradiral z orožjem in oznanil, da je ovadil več oseb, ki jih je treba »močno kaznovati, zapreti in vreči iz službe«. Med ovadenimi sta se znašla tudi Štupica in Matić, ki jima je Jelinčič očital, da nista ustrezno ukrepala in sta dopustila, da je država v železarni Štore pretopila odsluženo orožje notranjega ministrstva. Prvak nacionalne stranke, ki je ovadenim namenil tudi eno izmed epizod svoje oddaje Plemeniti komentar na Prvi TV, je namreč trdil, da je šlo za orožje posebnega kulturnozgodovinskega pomena.
Kasneje je sodišče zaradi političnega cirkusa Jelinčiča obsodilo zaradi krive ovadbe, Matić in Štupica pa sta ves čas trdila, da je bila Jelinčičeva ovadba le plod maščevanja zaradi njegovega posla z Narodnim muzejem Slovenije, iz katerega bi Jelinčič iztržil 175.000 evrov za zbirko slovenskih tolarjev. Tedaj je Matić na sumljivo drag posel opozoril med inšpektorskim nadzorom, posel pa je začel preiskovati tudi kriminalist Štupica. Ko je zgodba prišla v javnost, posel ni bil izpeljan do konca, tako da naj bi Jelinčič za zbirko dobil »le« nekaj več kot sto tisoč evrov, kar je kljub vsemu še vedno precej več od uradne cenitve zbirke (nekaj manj kot 40 tisočakov).
Prvak Slovenske nacionalne stranke naj bi Štupici in Matiću zelo zameril manjši izkupiček zaradi njunega vpletanja ter ju zato ovadil ob boku uničenja starega orožja v Štorah. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za krivo ovadbo, saj uničeno orožje sploh ni sodilo v kulturno dediščino, prav tako pa Štupica in Matić nista bila z uničenjem nikakor – niti aktivno niti pasivno – povezana. Matić v času uničenja orožja denimo sploh ni bil zaposlen kot inšpektor za kulturo in medije, saj se je za krajši čas »preselil« v republiški arhiv.
Nedopusten posegv osebnostne pravice
Po Jelinčičevi obsodbi zaradi krive ovadbe sta oba oškodovanca terjala še po 7500 evrov odškodnine. Matić je na sojenju povedal, da ga je Jelinčič še trikrat ovadil (vse ovadbe so bile kasneje ovržene) in ga blatil s poslanskimi vprašanji, zato se je dalj časa bal, kaj vse mu Jelinčič še pripravlja. Zaradi napadov je imel motnje spanja, trpeli so njegovi odnosi z bližnjimi, težave pa je imel tudi z živčnostjo. Podobne težave je imel tudi Štupica, ki se je moral kolegom in znancem ves čas »zagovarjati«, vse to pa je pripeljalo tudi do prostovoljne upokojitve, čeprav bi Štupica še lahko ostal na policiji.
Toženi Jelinčič in njegov odvetnik sta v odgovoru na tožbo oporekala, da kriva ovadba »ni kaznivo dejanje, usmerjeno zoper posameznika, temveč je oškodovanec pravosodni sistem«, ter da zaradi krive ovadbe nikomur ne more nastati škoda zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Prav tako je Jelinčič med drugim zatrdil, da ovadbe ni vložil niti naklepno niti iz malomarnosti.
Sodnika Voglarja nista prepričala: »Podaja krive ovadbe je pomenila nedopusten poseg v osebnostne pravice tožnikov, ki je pripeljal do razžalitve časti in dobrega imena. Kriva ovadba je okrnila osebno dostojanstvo tožnikov, ki sta bila izpostavljena neresnični ovadbi in nevšečnostim predkazenskega postopka,« je v sodbi zapisal sodnik ljubljanskega okrajnega sodišča. Ker sta oba opravljala delo, ki terja integriteto, sta bila Matić in Štupica po mnenju sodišča še bolj ranljiva za (lažne) očitke.
