Tilen P. se je 17. januarja pred tremi leti malo pred 17. uro z avtobusom številka 14 peljal iz službe iz smeri centra Ljubljane proti Rožni dolini. Med vožnjo ga je ogovoril možakar, ki je sedel nasproti njega. Rekel je, da bi rad 87 evrov, ki jih potrebuje za popravilo avta. Tilen P. se zanj ni zmenil, a moški je vztrajal, da mu mora pomagati. Ker je postajal vse bolj nadležen in začel celo riniti vanj z nogami, mu je Tilen P. v upanju, da se ga bo tako rešil, dal tri evre. Vendar se je uštel, saj moški ni odnehal. Oškodovanec se je zato odločil, da izstopi na postajališču nasproti študentskih domov v Rožni dolini, čeprav to ni bila njegova končna postaja. Tam je bilo namreč precej ljudi in upal je, da mu bodo priskočili na pomoč, če bo potrebno. A izstopil je tudi nadležni možakar in mu, vedno bolj glasen in razburjen, začel slediti. Govoril je, da ima sestro, ki ga pozna in ve, kje stanuje. In da mu »bodo zlomili hrbtenico«, če ne bo dobil denarja.
Prestrašeni oškodovanec je zato šel do bankomata pri študentski menzi, tam dvignil 90 evrov in jih predal neznancu. Toda ta je zahteval še 35 evrov »za bencin«. Grozil je, da ga bo sicer ubil ali pa mu vsaj zlomil čeljust. Tilen P. je torej dvignil še 40 evrov in jih predal izsiljevalcu. Na srečo se je ta potem zapletel v prepir z mimoidočimi in nesrečnež se mu je izmaknil.
Še vedno prestrašen
Na policiji je izsiljevalca natančno opisal, ko so opravili tudi prepoznavo, pa je med kupom fotografij možnih storilcev, ne da bi za hip podvomil, izločil prav Durmićevo. Toda ta je tako v preiskavi kot na sojenju vztrajal, da je nedolžen, pri tem pa pripomnil, da je v preteklosti res že zagrešil nekaj kaznivih dejanj, a je vse tudi priznal. Povedal je tudi, da nima sestre in da v kritičnem času ni bil poškodovan (oškodovanec je rekel, da je imel nasilnež poškodovano roko, po njegovih besedah zato, ker je nekoga »razbil«). In še dodal, da je imel tisti čas doma veliko težav, užival je alkohol, a medtem si je uredil življenje.
Sodišče ni podvomilo, da ima pred sabo pravega storilca. Zaporno kazen je dobil zato, ker je bil že večkrat kaznovan (tudi zaradi izsiljevanja), a vedno denarno ali pogojno, kar ga očitno ni prav nič izučilo. Pri odmeri kazni je sodišče med drugim upoštevalo tudi njegovo predrznost in brezobzirnost. Na delovni dan v popoldanskih urah je na avtobusu s svojimi stotimi kilogrami Tilnu P. nagnal tak strah v kosti, da ga je bilo mogoče opaziti tudi med njegovim zaslišanjem na sodišču dve leti in pol kasneje. Verjetno prav zato obtoženca niti ni terjal za 130 evrov, čeprav bi mu jih sodišče brez dvoma prisodilo.
Če sestre nima, ne more biti kriv...
Durmić se je zoper obsodilno sodbo pritožil na višje sodišče. Pritožbo je utemeljil na dejstvu, da nima sestre in da tudi nikomur ni lagal, da jo ima – torej je oškodovanca lahko izsiljeval le nekdo, ki jo v resnici ima. A višji sodniki so ga zavrnili, češ da je prvostopenjsko sodišče sojenje izpeljalo pravilno in prišlo do pravilnih zaključkov. Tudi glede tega, da mu bodo kljub temu, da jih oškodovanec noče, odvzeli nezakonito pridobljenih 130 evrov. Durmić je namreč temu ugovarjal in se izgovarjal na težko finančno stanje. Odgovor višjih sodnikov je bil, da bi se lahko v tej smeri precej bolj potrudil glede na to, da pri 31 letih še vedno živi pri mami, ki ga tudi preživlja.
