Poleg Aleša Trunklja so 30. septembra 2009 na letališču Alejandra Valesca Asteta v Cuzcu na jugovzhodu Peruja aretirali tudi takrat 26-letnega Danila Stergarja in 25-letnega Tonija Sojića. Na prste jim je stopil nacionalni oddelek za boj proti trgovini z drogo, in sicer zato, ker naj bi poskušali pretihotapiti kokain, razmočen v oblekah. Droga naj bi bila namenjena v Pariz, da bi za seboj zabrisali sled, pa naj bi tihotapci prestopili še v brazilskem Sao Paulu in portugalski Lizboni.
Z denarjem se da preživeti
Sprva je bilo v perujskih medijih rečeno, da so tihotapili dobrih 55 kilogramov kokaina, a se je pozneje izkazalo, da gre za skupno težo s prtljago vred in da jih dejansko obtožujejo zaradi osmih kilogramov čistega kokaina. Grozilo jim je od šest do 15 let zapora, višina izrečene kazni pa je med drugim odvisna od količine droge in morebitnega priznanja kaznivega dejanja. Podrobnosti s sojenja, ki je sledilo, niso znane, dejstvo pa je, da so bili vsi trije Slovenci v Peruju obsojeni. Pet mesecev po njihovi aretaciji so hrvaški policisti na podlagi Interpolove mednarodne tiralice na mejnem prehodu Bregana aretirali še slovenskega državljana Xehvdeta Muliqija, ki naj bi bil eden od članov mednarodne združbe, ki je tihotapila kokain iz Peruja v Belgijo. Na sled naj bi mu prišli na podlagi telefonskih klicev v Peruju zaprtih Slovencev, ki so večkrat klicali v Ljubljano in Antwerpen. Kokain naj bi namreč tihotapili za skupino v Belgiji živečih Albancev.
Na včerajšnji seji senata je bilo rečeno, da je zaprosilo za prenos izvršitve kazni za Trunklja prišlo iz Republike Peru, s katero nimamo sklenjenega sporazuma o prenosu kazni niti to ni urejeno s kakšnim drugim zakonom oziroma aktom. Je pa perujski parlament že pred leti sprejel zakon, ki tujcem omogoča prestajanje kazni tudi v domači državi. Takšna odločitev je posledica dejstva, da so perujski zapori prenatrpani, tudi s tujci – največ jih prihaja ravno iz Evrope. Odvetnik Borut Černigoj, ki je na sodišču zastopal obtoženega, pa je po seji razložil, da je za »selitev« v domovino zaprosila tudi njegova stranka. Kar ne čudi, saj južnoameriški zapori ne slovijo ravno po udobju. V perujskih zaporih naj bi za oskrbo zapornika namenili manj kot tri evre na dan, tako da morajo zaporniki sami plačevati hrano in druge potrebščine. Z denarjem je torej bivanje znosno, brez njega pa je zelo težko preživeti. To je, ko je bila trojica Slovencev še v priporu, za medije potrdil tudi oče Tonija Sojića. »Razmere v Cuzcu so normalne. Če nimaš denarja, si bolj ubog, če pa imaš nekaj dolarjev, lahko ješ tudi zrezek. Družina Toniju redno pošilja sredstva, da lažje preživi,« je izjavil in dodal, da sin za rešetkami opravlja tudi različna dela, pomaga pri izdelavi spominkov, v zaporniški gostilni pa dela kot natakar.
Vezani na odločitev tujega sodišča
Na včerajšnji javni seji je odvetnik Černigoj sodnikom dejal, da ne vidi nobene ovire za prenos kazni, in predlagal, naj prošnji ugodi ter Trunklju izreče enako kazen, kot mu jo je perujsko sodišče. Slovensko sodišče je sicer v celoti vezano na sodbo tujega sodišča, kazen tako ne sme biti strožja in praviloma tudi ne milejša od tiste, izrečene v tujini. Izjema so primeri, ko tuje kazni presegajo najvišje zagrožene kazni, predpisane v slovenski zakonodaji za istovrstna kazniva dejanja.
Na sejo je prišel tudi Trunkljev oče, a na vprašanja medijev, kako je z njegovim sinom in tudi drugima zapornikoma, ni hotel odgovarjati. Po naših neuradnih podatkih Stergar ni zaprosil za prenos izvršitve kazni v domovini, Sojić pa naj bi sprožil postopek za pogojni odpust iz zapora.
