Zapletena pravna odisejada Izraelca Eliyahuja Mesike, ki je leta 1992 zaradi zapletov po operaciji možganskega tumorja v ljubljanskem kliničnem centru postal težek invalid, se je ponovno preselila na slovensko vrhovno sodišče, kjer pa se zaradi izločanja sodnikov zapleta s sestavo senata, ki bo ponovno odločal o veljavnosti izraelske sodbe. Po njej mora priznani slovenski nevrokirurg dr. Vinko Dolenc izraelskemu pacientu plačati več kot šest milijonov evrov odškodnine (skupaj z obrestmi). Vrhovno sodišče je pred časom – tedaj v vlogi pritožbenega organa – že priznalo izraelsko sodbo, vendar mora o njej ponovno odločati, tokrat v postopku presojanja zahteve o varstvu zakonitosti, ki jo je na Dolenčev predlog vložilo vrhovno državno tožilstvo.
Svetovno priznani nevrokirurg je spoštovan tudi med pravniki, kar se je pokazalo že, ko se mu je v bran aktivno postavil inštitut za primerjalno pravo na ljubljanski pravni fakulteti. Cenjen je tudi med drugimi pravniki. Kot lahko razberemo iz sklepa za izločitev vrhovne sodnice Ane Božič Penko, se je sodnica iz morebitnega odločanja umaknila, ker je podvomila o svoji nepristranskosti. Sodnica se je namreč pred časom zdravila v ljubljanskem kliničnem centru, pri njenem zdravljenju pa je s strokovnim mnenjem in nasveti sodeloval tudi dr. Vinko Dolenc. Sodnica čuti hvaležnost do nevrokirurga in zato v tem primeru ne bi zmogla presojati povsem nepristransko.
Nenavadnejši je razlog za izločitev sodnice Karmen Iglič Stroligo. Ta je ob izločitvi predsedniku vrhovnega sodišča pojasnila, da se je nanjo še pred prvim odločanjem vrhovnega sodišča obrnil profesor ljubljanske pravne fakultete in nekdanji predstojnik katedre za kazensko pravo dr. Vid Jakulin, ki je njen nekdanji sošolec in prijatelj še iz študijskih časov. Nevrokirurg se je še pred prvim odločanjem vrhovnega sodišča po pomoč zatekel tudi k Jakulinu in ga prosil za pravni nasvet. Jakulin pa se je iz hvaležnosti do Dolenca zato obrnil na Iglič-Stroligovo, ki je na njegovo prošnjo prebrala listine, ki ji jih je Jakulin posredoval in ki so tudi del sodnega spisa. Kot je predsedniku sodišča povedala Iglič-Stroligova, je Jakulin njeno mnenje posredoval dr. Dolencu, zato se ji ne zdi primerno, da bi odločala v tej zadevi.
Na vrhovnem sodišču se je iz ponovnega odločanja tako izločilo že šest vrhovnih sodnikov. Trije iz povsem tehničnega razloga, saj so o tej zadevi odločali že v vlogi pritožbenega organa, šesta izločena sodnica pa je po naših informacijah podpredsednica sodišča Nina Betetto, ki je prvo odločitev vrhovnega sodišča predstavljala v medijih.
Ob tem so nam na vrhovnem sodišču pojasnili, da je zadeva trenutno dodeljena sodniku poročevalcu, senat pa bo sestavljen skladno s pravili o letnem razporedu.
Vrhovno sodišče bo presojalo, ali je bila izraelska odškodninska sodba upravičeno pravnomočno priznana v Sloveniji. Dolenc je tudi v intervjuju za Dnevnikov Objektiv povedal, da so ga Izraelci po njegovem mnenju zvabili v past in mu neupravičeno sodili, hkrati pa tudi meni, da bi moral Mesika tožiti kvečjemu ljubljanski klinični center (saj da je bil Mesika pacient bolnišnice) in ne njega. Nevrokirurg prav tako trdi, da za zdravstveni zaplet po operaciji ni odgovoren. A Dolenc se nedolžnosti v Izraelu nikoli ni pretirano trudil dokazati, temveč se je sojenju več let izogibal. Zato so tamkajšnji sodniki na koncu v njegovi odsotnosti izrekli sodbo, po kateri mora Mesiki plačati odškodnino.
Zgodba je postala še bolj nenavadna, ko je ljubljanski klinični center zanikal Dolenčeve trditve, da mu niso želeli pravno pomagati. Nasprotno: Dolenc in njegov tedanji odvetnik sta celo zavrnila pravno pomoč kliničnega centra. »Izločila« se je tudi zavarovalnica Triglav, s katero je imel ljubljanski klinični center sklenjeno zavarovalno pogodbo, in zavrnila kritje morebitne odškodnine.
Ponarejen račun kliničnega centra?
Prav zato je postalo še bolj nejasno, čigav pacient je Mesika pravzaprav bil. Ker je od zapleta minilo že več kot 20 let, v kliničnem centru računov ne hranijo več. Izraelska odvetniška pisarna Feferberg, ki zastopa Mesiko v Izraelu, pa nam je poslala kopijo računa, ki naj bi ga Dolenc izročil rabinu Firerju, s katerim sta se poznala več let in tudi sodelovala. Rabinova organizacija, ki ponuja pomoč bolnikom, je poiskala Dolenca, Firer pa trdi, da je 24.000 ameriških dolarjev, kolikor je stala operacija Mesike, izročil neposredno Dolencu. Mesika prav zato ni tožil ljubljanskega kliničnega centra, temveč Dolenca, saj mu je bilo vseeno, kje ga operirajo (Dolenc je opravljal operacije po vsem svetu), le da ga operira sloviti kirurg Dolenc. Rabin Firer, ki naj bi pri Dolencu uredil tudi operacije nekaterih drugih Izraelcev, je nato prejel račun oziroma potrdilo o plačilu v angleškem jeziku, na katerem je kot prejemnik denarja zapisan oddelek za nevrokirurgijo v kliničnem centru, vendar pa račun nima uradne »glave« in je že na prvi pogled videti improviziran. Za nameček je na računu kot datum zapisan šele januar 1993, torej pol leta po tem, ko je bil Mesika odpuščen iz kliničnega centra.
V ljubljanskem kliničnem centru, kjer računovodske dokumentacije, starejše od deset let, ne hranijo, so nam lahko potrdili le, da računov v omenjeni obliki klinični center ni nikoli izdajal. Leta 1998 pa so v izjavi za potrebe sojenja zapisali, da so račun izdali. Zato ne čudi, da odvetnik Zvi Feferberg celo meni, da je bil namen spornega računa le »lažna obramba Dolenca«, ki pa izraelskega sodišča ni prepričala.
Z vprašanji in kopijo računa smo se prek elektronske pošte obrnili tudi na Vinka Dolenca, vendar odgovora nismo dočakali. Je pa pred tem Dolenc tudi za Dnevnik že večkrat zatrdil, da za operacijo ni prejel denarja od pacienta, temveč le plačo kliničnega centra. Zdravnikov odvetnik Mitja Vidmar, ki so ga kriminalisti skupaj z Dolencem ovadili zaradi domnevne lažne overitve zemljiškega dolga, s katerim je Dolenc poskušal zavarovati svoje premoženje pred Mesiko, pa nam je povedal le, da dogajanje pred dvajsetimi leti pozna le posredno.