Tako imenovana afera Trend je jeseni 1990 močno odjeknila po vsej takratni Jugoslaviji. Lastnika in direktorja Trenda Forma, hrvaškega državljana Sandija Grubeliča, so po tistem, ko so ga prijeli v Švici, najprej oprostili goljufij, po razveljavitvi sodbe pa so ga leta 1995 obsodili na sedem let zapora. Izkazalo se je, da je na takrat še zelo nov način, prek lizinga, k nakupu avtomobila privabil 7500 kupcev. Približno 1700 jih je avtomobile dobilo, osemstotim so predplačilo vrnili, brez vsega pa je ostalo več kot 4800 ljudi. Skupno jih je oškodoval za takratnih 42 milijonov nemških mark.
Zaradi zdravstvenih težav so Grubeliču zaporno kazen že leta 1997 znižali za pol leta in tudi nato je odsedel le slabo polovico. Junija 1998 je namreč sodišče izdalo začasno odredbo o prekinitvi prestajanja kazni zaradi kroničnega obolenja in od takrat je na prostosti. Na pobudo zapora na Dobu je pred nekaj leti komisija za izvedenska mnenja pri ljubljanski medicinski fakulteti še enkrat preverila obsojenčevo zdravstveno dokumentacijo in ocenila, da zaradi kronične bolezni ni sposoben bivati za rešetkami.
Neuspešen poskus mediacije
S sodbo so bili Grubeličevi oškodovanci s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo, tožbo pa je posebej vložilo tudi 142 nesojenih kupcev, predvsem iz Srbije in Črne gore pa tudi Hrvaške. Zahtevali so povračilo 1,1 milijona nemških mark oziroma dobrih 417.000 evrov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, torej od septembra 1997. Zahtevki posameznikov so bili različni, od 2000 do 13.000 nemških mark. Svojo terjatev so prijavili tudi v stečajno maso in bili v določenem odstotku poplačani.
V teh dolgih letih se glede te tožbe ni zgodilo prav veliko. Leta 1998 sta bili na sodišču razpisani dve glavni obravnavi, ki se ju Grubelič zaradi bolezni ni udeležil. Spis so si nato podajali različni sodniki, nazadnje ga je dobil Krepfl. Že pred leti je poskušal doseči poravnavo med strankami in ker sta se Grubeličev pooblaščenec Žiga Klun in pooblaščenka tožnikov, odvetnica Mojca Dvoršek, strinjala, so poskusili z mediacijo. Trajala je več let, a brez rezultata. Po Klunovih besedah je njihova stran dala določeno ponudbo, s katero se je nekaj tožnikov sicer strinjalo, 84 pa nanjo sploh ni odgovorilo. Nekaj jih je medtem že umrlo, večina je v tujini, tudi v Kanadi, na Švedskem in tako dalje, kar je še oteževalo medsebojno komunikacijo.
S premalo ali celo brez dokumentacije
Tako je primer spet prešel v roke sodnika Krepfla, ki je zdaj tožbeni zahtevek 141 oškodovancev zavrnil, za enega pa postopek ustavil, saj je medtem že sam odstopil od tožbe. Zavrnil je sicer vse ugovore toženega, na primer da tožbe sploh ne bi smelo obravnavati slovensko sodišče ali da je že zastarala. Prav tako se je strinjal s tožniki, da je tožba v njihovem pravnem interesu. Povzročena škoda je namreč razlika med vsoto, ki so jo vplačali pri Trendu Formu, in zneskom, ki so ga prejeli vrnjenega po razdelitvi stečajne mase. Da bi sodišče izračunalo to razliko, pa bi moralo od vsakega tožnika posebej dobiti vso dokumentacijo – dogovor o vlaganju sredstev, dokazilo o plačilu, dokazilo o vračilu denarja v prvi, drugi in tretji delitvi stečajne mase in tako naprej. Tu pa se je zataknilo, saj k tožbi niso priložili nobenih dokaznih listin, razen enajstih, katerih dokumentacija po oceni sodišča tudi ni bila popolna.
Zato je Krepfl tožbeni zahtevek v celoti zavrnil, saj, kot je zapisal v sodbi, sodišče samo ni tisto, ki bi moralo in bi bilo dolžno listati po stečajnem spisu ter iz množice podatkov oblikovati tožbeni zahtevek. To je naloga tožeče stranke. Ker slednja v pravdi ni uspela, je dolžna Grubeliču plačati vse pravdne stroške, skupno 4955 evrov.
