Po prvih ocenah je škode za okoli 400 milijonov tolarjev. Šolsko stavbo so občani metliške občine zgradili s pomočjo samoprispevka pred dobrimi dvajsetimi leti. Pouk v šoli je obiskovalo 170 učencev v osmih oddelkih. Hišnik Janez Smuk nam je povedal, da je bil dobre pol ure pred požarom z mojstri iz Ljutomera, ki so v stavbi popravljali centralno ogrevanje, na malici. Potem so ga mojstri poklicali, naj gre pogledat na podstrešje, kjer da je veliko dima. Smuk je odšel tja in ugotovil, da ognja ni, vendar pa je bilo veliko dima, zaradi česar je skoraj omedlel, a je vedel, da se mora rešiti, zato je pohitel iz stavbe, ki jo je že zajel požar. Janez Smuk pravi, da je otipal, da je bila močno pregreta odtočna cev meteorne vode, ki je zbirala meteorno vodo s strehe. Dejal je tudi, da so imeli mojstri ob sebi ves čas gasilni aparat, vendar je bil ogenj v hipu premočan, da bi ga ukrotili. Dnevnikov novinar je bil pred podzemeljsko šolo, še preden so prišli prvi gasilci. Navzoči, ki so se prvi zbrali pred stavbo, so iz shrambe za plin odnesli številne plinske jeklenke, da ne bi eksplodirale. Kmalu se je zbralo več kot sto gasilcev iz vse Bele krajine. Še enkrat se je pokazalo, kako nujno potrebna je vrhunska protipožarna oprema. Gasilci so imeli pozneje nekaj težav tudi z vodo, saj je je kmalu začelo primanjkovati. O tem, kako bodo do jeseni uredili pouk za učence, v OŠ včeraj še nismo dobili odgovora, saj je bil ravnatelj Stane Vlašič na dopustu. V Podzemelj je prišel šele popoldne. Včeraj proti večeru je v Podzemelj prispel državni sekretar ministrstva za šolstvo Herman Tomažič, danes pa se bo pod vodstvom župana Slavka Dragovana, ki se je prav tako vrnil z dopusta, sestal krizni štab in poskušal najti odgovore, kako zagotoviti nemoten pouk za 170 učencev iz KS Podzemelj, Gradac in Dobravice. Eno pa je bilo včeraj že povsem jasno - v Podzemlju bo treba zgraditi novo šolo. S solzami v očeh so požar opazovali številni krajani Podzemlja, med njimi tudi Marija Brodarič z vnukinjo Urško, učenko drugega razreda OŠ v Podzemlju. Urška ni mogla govoriti, ker so jo premagovale solze ob pogledu na pogorišče, babica Marija pa nam je povedala, da si ne zna predstavljati, kakšna bodo odslej jutra, saj se ji je zjutraj pogled najprej ustavil na šolski stavbi, ki je zdaj, žal, le še pogorišče.