Kriminalisti so več mesecev preiskovali, zbirali obvestila in ugotavljali okoliščine domnevne ugrabitve, pri delu pa so jih spremljali in usmerjali tudi ljubljanski tožilci. Preiskava je na koncu pokazala, da je Troha 23. junija letos kriminalistom naznanil, da so ga ugrabili, čeprav se to ni zgodilo. Za to naj bi imeli kriminalisti več dokazov, ki so jih strnili v trinajst strani obsežni ovadbi. Tako naj bi se po njihovih informacijah Troha v času, ko naj bi bil ugrabljen, zadrževal v okolici Muljave.

Ladislav Troha je v soboto, 23. junija (na dan, ko so ga našli), ljubljanskim kriminalistom v prvi izjavi povedal, da so ga neznanci ugrabili 18. januarja v okolici Podutika. Odpeljali naj bi ga v zgradbo na neznani lokaciji, kjer naj bi bil pet mesecev, in ga nato s kombiniranim vozilom pripeljali do kraja najdbe, kjer so ga zvezanega odvrgli iz vozila. Ladislava Troho je to junijsko soboto zjutraj okoli 5.40 našel Rado Pivk iz vasi Strmica. Takrat se je Pivk peljal z avtom v službo, ko je približno na pol poti med vasjo in staro cesto Logatec-Vrhnika slabih dvesto metrov od prve hiše zagledal moškega, ki je ob cesti nepremično ležal. Roki je imel zvezani na hrbtu s patentnim plastičnim trakom - s takšnim so bili ob srečanju Bush-Putin opremljeni slovenski policisti. Zvezani je imel tudi nogi, neuporabljeni plastični trakec pa je ležal na sredini ceste, je povedal Pivk. Najdeni je bil bos, po nekaterih trditvah pa je imel nohte na nogah urejeno postrižene. Bil je močno zaraščen, utrujen in zanemarjen. Takoj nato so Troho odpeljali v ljubljanski klinični center, kjer je ostal do nedelje zjutraj na opazovanju.

Izginil, ko so ga iskali

Osemnajstega januarja letos naj bi se Troha zadnjič pogovarjal z domačimi, zvečer pa je odšel na vsakodnevni tek. Malo pred njegovo domnevno ugrabitvijo je v časniku Večer izšel članek, v katerem je Troha izdal imena krivcev atentata pred osmimi leti, ko so neznanci pod avto poslanca SNS Zmaga Jelinčiča nastavili bombo. Pred osmimi leti je bil major Ladislav Troha vodja glavne udarne enote v brigadi Moris. V zvezi z eksplozijo pod Jelinčičevim avtom je trdil, da je takratnemu šefu Morisa Antonu Krkoviču navodila za akcijo dal takratni obrambni minister Janez Janša. Akcijo naj bi izvedli nekateri člani Morisa, z njo pa naj bi Jelinčiča le prestrašili. Troha je za Večer povedal, da se je po vsem tem času odločil spregovoriti, ker ga je vse skupaj obremenjevalo. Navedbe v članku so hoteli kriminalisti preveriti pri Ladislavu Trohi, saj so upali, da bodo lahko na tožilstvo poslali dopolnitev za ovadbo zoper neznane storilce, ki so pod Jelinčičev avto postavili eksploziv. Vendar Trohe takrat ni bilo več doma. Za pojočim majorjem, ki je nekajkrat izjavil, da ima informacije o nepravilnostih, ki naj bi se dogajale na obrambnem ministrstvu, so se izgubile vse sledi. Brat Robert je 23. januarja prijavil njegovo izginotje, policija pa je organizirala več iskalnih akcij, vendar neuspešno. V akcijo se je nato vključil tudi Interpol, ki je poizvedoval za pogrešanim v tujini, vendar prav tako neuspešno.

Zgodba o ugrabitvi

Troha je kasneje povedal, da so ga ugrabitelji "vrnili", ker je začel odločno zavračati hrano. Po treh dneh gladovne stavke naj bi ga ugrabitelji znova zvezali, mu čez oči zategnili trak in ga vrgli v vozilo. Vozili so se nekaj časa in ga nato vrgli iz avta.

Ugrabitelji naj bi ga imeli zaprtega v nekem zidanem objektu v zaklenjeni sobi pet mesecev. Bili so štirje ali pet moških, večinoma so bili zamaskirani. Z njimi je skušal navezati stik, a mu menda, razen posameznih opazk, niso namenili niti besede, tako da niti ne ve, ali so bili Slovenci.

Na dan ugrabitve, 18. januarja, je šel zvečer na vsakodnevni jogging. Pri Podutiku je za njim pripeljal kombi, nasproti pa golf. V bliskoviti akciji naj bi ga neznanci zgrabili, pri tem pa je dobil udarec, zaradi katerega se mu je iz nosa vlila kri. Anorak so mu strgali s telesa in ga strpali v kombi. Zavezali naj bi mu oči in ga vozili uro in pol do dve uri. Najprej so se peljali po asfaltu, nato še po makadamu. Ni vedel, kam ga peljejo.

Zavrnil preskus z detektorjem laži

Ko si je Troha opomogel od ugrabitve, so ga 26. junija kriminalisti na ljubljanski policijski upravi zasliševali debele tri ure in 20 minut. Pred tem je pojasnjeval, da ne ve, zakaj bi ga ugrabili in da pričakuje, da bo to ugotovila policija. Po zaslišanju ni hotel govoriti o podrobnostih. Čez mesec dni pa je Helsinški monitor Slovenije sklical tiskovno konferenco, na kateri je opozoril na nekatere domnevne nepravilnosti pri preiskovanju primera izginotja Ladislava Trohe. Ob tej priložnosti je tudi Troha odgovoril na nekatera vprašanja.

Med drugim je pojasnil, da ni hotel na preskus z detektorjem laži, ker policistom ne zaupa. Menil je tudi, da ne potrebuje detektorja, s katerim bi dokazoval svojo nedolžnost.

Ladislav Troha se je s kriminalisti pogovarjal tudi o smrti Ivana Krambergerja. Povedal jim je, da naj bi bil njegov brat pred novim letom 2001 v družbi Vinka Beznika, nekdanjega poveljnika specialne enote policije. Kot je povedal Troha, naj bi Beznik v nekoliko vinjenem stanju spregovoril tudi naslednje besede: "Krambergerja smo ubili mi." Vinko Beznik je trditev kategorično zavrnil in povedal, da ga ljubljanski kriminalisti do zdaj še niso obiskali.

Kriva ovadba je resen "hec"

Policisti jemljejo vsak sum ali prijavo ugrabitve zelo resno, v primeru, da kdo kriminaliste zavaja, grozi storilcu zaporna kazen do dveh let oziroma denarna kazen. Za policiste in kriminaliste je ugrabitev hudo kaznivo dejanje. Preiskave se lotijo že samo ob sumu, da je bil nekdo morda ugrabljen.

V začetku preiskave ni pomembno, ali obstaja samo sum ali pa je ugrabitev nekdo osebno prijavil. Policisti morajo vsak primer raziskati, tako je bilo tudi v primeru Trohe. Ne glede na to, ali bi ugrabitev prijavil oče ali pa bi samo sumili, da so ga ugrabili, morajo policisti storiti vse, da domnevo potrdijo ali ovržejo.

Kdo je Ladislav Troha

Ladislav Troha je po desetdnevni vojni za samostojnost Slovenije vstopil v slovensko vojsko. V brigadi Moris je poveljeval četi stalne sestave. Vojaško stopnjo stotnika je dobil takoj po vojni. Leta 1992 je prejel bronasto plaketo brigade Moris za nesebično požrtvovalnost pri njeni izgradnji, v majorja pa so ga povišali leta 1993. Istega leta je dobil tudi srebrno medaljo Slovenske vojske za prispevek k njenemu razvoju. Leta 1994 so Troho iz Kočevske Reke premestili v Šentvid pri Ljubljani, kjer je postal namestnik poveljnika bataljona. Po dveletnem opozarjanju na katastrofalne razmere v vojski je leta 1998 zaključil svojo vojaško pot in končal kot protestnik s kitaro v roki pred parlamentom. Po šestih mesecih brez službe so ga 1999 ponovno zaposlili na obrambnem ministrstvu, in sicer v upravi za zaščito in reševanje na oddelku za neeksplodirana bojna sredstva.

Brez komentarja za Dnevnik

Včeraj smo poklicali Ladislava Troho in ugotovili, da je še vedno jezen na naš časnik, ker smo takrat, ko so ga našli zvezanega ob gozdni poti, zapisali, da je imel kljub zanemarjenemu videzu urejene nohte na nogah. Ko smo na drugi strani žice zaslišali njegov glas in povedali, iz katere časopisne hiše smo, je takoj navrgel, da ima urejene nohte in da dokler ne dobi ovadbe v roke, ne bo ničesar komentiral, takoj nato pa je odložil slušalko. Za Val 202 pa se je Troha bolj razgovoril in med drugim povedal, da bi mu zdaj morali vrniti službo, saj so ga vrgli iz službe, ker naj bi bil neupravičeno odsoten. Kriminalistom pa je bilo laže ovaditi njega, kot odkriti njegove ugrabitelje, predvsem pa ceneje.